Tiskane izdaje
Ljubljana – Vsi delajo vse po predpisih, a se je vseeno izkazalo, da namen prihoda nekaterih tujih državljank, o čemer smo v Delu pisali v preteklih dneh, ni bil v skladu s tistim, za kar so dobile delovno dovoljenje. Potrebne so torej sistemske spremembe, je prepričana Katjuša Popovič iz društva Ključ.
Ob razkritju, da je bila Slovenija večkrat opozorjena, da je pri potovanjih dominikanskih državljank zaznati elemente trgovine z ljudmi, se je postavilo veliko vprašanj. O tem, koliko je nočnih lokalov, kjer delajo barske plesalke, obstajajo le ocene. Znano je, da se plesalke, pa ne le Dominikanke, temveč tudi Ukrajinke, Moldavijke in druge, »sezonsko« selijo od lokala do lokala, pač glede na povpraševanje.
»Problema ne znam oceniti v številkah, je pa po mojem mnenju velik, ker se vanj nihče ne poglobi dovolj, da bi ugotovil, kako poteka pridobivanje delovnih dovoljenj in zakaj je v nočnih lokalih tolikšna potreba po državljankah Dominikanske republike. Kam gredo tiste, ki imajo veljavno dovoljenje za bivanje, pa jih v teh lokalih ni več? Kam gredo nove? Stvari je treba urediti sistemsko, ne z uredbo o kvotah, ki je lahko le začasen ukrep,« meni Katjuša Popovič iz društva Ključ, centra za boj proti trgovini z ljudmi.
Na zavodu za zaposlovanje pravijo, da ne morejo zavrniti izdaje delovnega dovoljenja, če ni bilo pravnomočne obsodbe; na upravnih enotah trdijo, da nimajo pravne podlage, da ne bi odobrili dovoljenja za bivanje, če je bilo izdano delovno. Na konzularnem predstavništvu nimajo vzvodov, da dokumentov ne bi izročili. Vsi delajo po predpisih. Kje je torej odpovedala država?
»Vsakdo strogo upošteva zakon, kar je prav. Zato je treba spremeniti zakonodajo. Jaz bi to uredila strogo, tako, da se tistemu, za katerega obstaja najmanjši sum, da organizira prostitucijo ali je mogoče trgovec z ljudmi, absolutno ne izdajo delovna dovoljenja, dokler se sum ne odpravi. Tudi inšpekcijske službe bi morale preveriti, ali imajo ti delodajalci pogoje za sprejem tolikšnega števila ljudi,« pravi Katjuša Popovič, ki ni presenečena, da se dominkanske plesalke ne prepoznajo kot žrtve. »Na začetku se nobena ne. Ne razume niti, kaj sploh je trgovina z ljudmi, niti se ne zaveda, da se z njo trguje. Samo počuti se slabo, prevarano, ponižano, strah jo je, po pogovoru pa se odkriva, kako jo je delodajalec prepričal, prisilil, zavedel in ogoljufal. Treba ji je razložiti, zakaj 'dolg', ki ga delodajalec prikazuje, v resnici ni njen dolg. Imeli smo primer, ko je gospa sama plačala za pot in druge stroške, ko je prišla sem, pa je delodajalec zahteval ves zaslužek, češ da mora plačati tisoč evrov nekomu na konzulatu, da ji ne vzame vizuma. Ponavadi stroške plačajo delodajalci in zahtevajo, da jim z delom odplačajo vizum, letalske vozovnice, izdajo dovoljenj, oblačila, hrano in vse mogoče, ko so že na cilju.«
Organizatorji prihodov plesalk si v skupini deklet vedno poiščejo eno ali dve, ki jih angažirajo pri novačenju rojakinj. Tako jih kriminalizirajo in postavljajo v vloge soorganizatork, saj so one tiste, ki se vračajo v domovino po nova dekleta. »S tem jih držijo v šahu – če mene dobijo, bom povedal, da jih ti voziš, in bodo tudi tebe. Vedno je treba raziskati, zakaj je posameznica privolila v to, da je postala del mreže. Nekatere mogoče zato, da iztržijo delež, druge zaradi groženj, tretje, ker mislijo, da bodo lažje odplačale 'dolg'.«
Kako komentira začudenje nekaterih, da je toliko pozornosti namenjene Dominikankam, čeprav je izdanih več dovoljenj plesalkam od drugod? »Gre za kaznivo dejanje trgovine z ljudmi. Ni pomembno, od kod prihajajo, sistem je enak, pa naj bodo Dominikanke ali Ukrajinke. Gre za najnizkotnejši način izkoriščanja in poniževanja ljudi ter za kratenje osnovnih človekovih pravic. Ne vem, ali je v še katerem kaznivem dejanju prepletenih toliko kaznivih dejanj kot v tem – žrtev ne more sama odločati o svojem življenju, telesu, zdravju, omejena ji je svoboda gibanja, nasilje nad njo je pogosto psihično in fizično,« je odgovorila Katjuša Popovič.
