Tiskane izdaje
Ljubljana – Vodja oddelka za finančno kriminaliteto in pranje denarja v upravi kriminalistične policije na Generalni policijski upravi glede preiskovanja bančne luknje Liljana Obreza Kladnik poudarja, da je zaradi dejstva, da so se v zadnjih šestih oziroma sedmih letih ljudje v bankah zamenjali, težje ugotavljati, kdo je kreditne pogodbe sestavljal, na čigavo prošnjo in kakšne so bile tedaj povezave med akterji.
Kakšni občutki vas prevevajo, ko se zgodi, da nekdo, kot na primer Bine Kordež, odkoraka domov; se vam zdi ob takšnih dogodkih vaše delo zaman?
Konkretne zadeve ne morem komentirati, ker mi niso poznani razlogi za takšno odločitev. Vsekakor lahko zatrdim, da si policija vedno prizadeva delovati strokovno, enako kot tudi drugi pravosodni organi. Žal pa se takšni primeri lahko zgodijo.
Po objavi, da je Nacionalni preiskovalni urad od leta 2010 odkril za skoraj pol milijarde premoženjske škode, je Bine Kordež zatrdil, da gre petina od tega zneska na račun Merkurja. Ampak da je policija zmotno vse odobrene kredite za uravnavanje likvidnosti (cash pooling) med povezanimi družbami (Merfinom in Merkurjem) seštela, ni pa upoštevala odplačil teh kreditov. Očitki so tudi, da policija ne pozna področja, ki ga preiskuje pri bančni luknji, da ne poznate niti postopkov odobravanja kreditov.
Posamezniki lahko komentirajo naše delo, policija pa ne more komentirati in razkrivati podrobnosti preiskav. Kriminalist seveda ne more poznati vseh specifik, ker je gospodarsko preiskovanje zelo široko področje. V primeru nepoznavanja neke specifične snovi pri preiskavah se opravijo razgovori z ustreznimi strokovnimi uslužbenci banke, da se te zadeve raziščejo. Običajno najbolj kompleksne primere preiskujejo posebne specializirane skupine, ki so sestavljene iz različnih strokovnjakov, ne samo kriminalistov, ampak strokovnjakov iz finančne uprave, agencije za trg vrednostnih papirjev, urada za preprečevanje pranja denarja in podobno. Glede preiskovanja bančne kriminalitete imamo zdaj precej več izkušenj kot pred leti, težava pri teh preiskavah pa je, da so kazniva dejanja časovno precej oddaljena, segajo tudi v leta 2007 in 2008. Posamezne osebe niso več na istih funkcijah oziroma so banke že zapustile. Posledično je težje ugotavljati, kdo je kreditne pogodbe sestavljal, na čigavo prošnjo in kakšne so bile tedaj povezave med akterji.
Vi se prvenstveno ukvarjate s pranjem denarja. Kje ga je največ?
Pri dokazovanju kaznivega dejanja pranja denarja je bistveno, da poskušajo storilci prikriti izvor denarja ali premoženja, ki je bilo pridobljeno s predhodnimi kaznivimi dejanji, kot so davčna zatajitev, zloraba položaja ali pravic pri opravljanju gospodarske dejavnosti, poslovna goljufija in tudi vdori v elektronsko bančništvo, pa tudi kaznivih dejanj s področja organizirane kriminalitete, torej trgovanja s prepovedanimi drogami ali prostitucije in podobno. Vsekakor je glavnina predhodnih kaznivih dejanj dejansko s področja gospodarske kriminalitete, ker se z gospodarskimi kaznivimi dejanji ponavadi ustvarja največja korist.
Ob izjemnem povečanju števila podjetji z ruskimi lastniki in ob dejstvu, da jih je pogosto registriranih veliko na istem naslovu, so brez zaposlenih, ne oddajajo letnih poročil in podobno, se pojavljajo ocene, da gre za pralnice denarja. So to le gostilniške govorice?
Ustanavljanje ogromnega števila podjetij ni kaznivo dejanje, niti ni nezakonito. Je pa res, da lahko ta podjetja postanejo orodje za izvrševanje kaznivih dejanj. Praksa kaže, da so slamnata podjetja pogosto uporabljena za izvrševanje predhodnih kaznivih dejanj oziroma za kazniva dejanja pranja denarja, ker se s transakcijami, navideznimi posli in prenakazili, ki se izvajajo, prikriva izvor denarja. Policija se pri preiskovanju osredotoča na ugotavljanje dejanskega lastništva, torej oseb v ozadju. Slamnate osebe so velikokrat tujci, prav tako je za takšna podjetja značilno, da se verižno menjajo lastniki ali zastopniki. Ugotoviti, katere osebe so v ozadju, je za preiskovalce izjemno zahtevno, saj se preiskave običajno nanašajo na večje število fizičnih in pravnih oseb, zajemajo daljše časovno obdobje. Mnogokrat so te osebe iz tujine, podjetja iz off-shore centrov, zato je potrebno tudi sodelovanje s tujimi varnostnimi organi. Za pridobivanje določenih podatkov je potrebno tudi sodelovanje pravosodnih organov, zaradi česar kriminalistične preiskave trajajo dlje časa. Zato se morda včasih daje napačen vtis, da se ne dela oziroma da ni znanja. Pa ni tako.
Po eni od anonimk, ki smo jo prejeli v uredništvo, se pranje denarja dogaja tudi prek brezplačnih prevzemov terjatev.
Ti načini so si v svojem bistvu zelo podobni. Gre za družbe, iz katerih se črpa denar, za ta namen pa se ustanovi oziroma pridobi več slamnatih družb in slamnatih oseb, da se prek verige fiktivnih poslov in fiktivnih listin izvajajo denarna prenakazila z računa na račun, denar pa se na koncu dvigne in tedaj se za njim izgubi vsaka sled. Tu gre za uporabo instrumentov, kot so odstopi terjatev, cesijskih pogodb, asignacij in podobno. Vse pa temelji na fiktivnih oziroma navideznih poslih. To preiskovanje je običajno povezano z družbami, ki so ustanovljene v tujini ali pa je vsaj en člen v tujini ali off-shore centrih.
Katerih načinov se poslužujejo najpogosteje?
Domišljija pri načinih zlorab skoraj ne pozna meja. Najpogosteje se uporabljajo fiktivne pogodbe s področja svetovalnih storitev ali storitev informacijske tehnologije, ob dejstvu, da te slamnate družbe nimajo zaposlenih ali drugih stroškov poslovanja. Navidezni posli mnogokrat vključujejo veliko število subjektov, da se zadeva prikrije. Pri tem so vodeni organizirano, lahko so angažirani tudi računovodski in ekonomski strokovnjaki, ki svetujejo, kako zadeve izpeljati. S hobotnicami, ki jih tako vzpostavijo, seveda lahko svoja dejanja tudi prikrijejo.
Ko preiskujete finančni kriminal pri hišnih preiskavah in v računalnikih osumljencev, res kaj najdete? Nekateri pravijo, da so to bolj predstave z javnost.
Namen hišnih preiskav je, da se iščejo sledi in predmeti, ki so povezani s kaznivim dejanjem. Res je, da storilci vseh dokazov ponavadi ne skrivajo doma, se pa skoraj vedno najde kakšna sled, ki preiskovalce napoti ali do druge osebe ali drugega prostora. Popolni zločin namreč ne obstaja.
