Doslej 13 krajev z možnimi centri za nastanitev

Ljubljana – Znanih je 13 lokacij, kjer bi bilo mogoče nastaniti prosilce za azil v primeru večjega prihoda migrantov v Slovenijo. Danes so se predstavniki teh občin prvič sestali s člani operativne skupine na ministrstvu za notranje zadeve (MNZ), ki vodi priprave.

Na sestanek na MNZ so bili vabljeni predstavniki občin Ljubljana, Maribor, Celje, Vrhnika, Postojna, Logatec, Črnomelj, Ankaran, Brežice, Lendava, Ilirska Bistrica, Podlehnik in Grad. Devet se jih je srečanja udeležilo, štirje so se opravičili. To so kraji, ki bi bili, če se migrantski tokovi iz zahodnobalkanske poti preusmerijo čez Hrvaško in Slovenijo, zagotovo »udeleženi« bodisi zaradi točk prečkanja meje bodisi zaradi nastanitvenih kapacitet. Vse lokacije, kjer bi bilo mogoče vzpostaviti centre za nastanitev, še niso določene, nekatere si pristojni še ogledujejo in jih ocenjujejo, občine pa imajo do 8. septembra še čas, da sporočijo, ali je na njihovem območju kakšen primeren objekt, ki lahko sprejme več kot 50 ljudi.

Zaradi bližajoče se zime bi bila nastanitev primerna le v zidanih objektih, šotorišča, ki so jih postavljali v drugih državah, bi postavljali le v res izrednih razmerah. Uporabljali bodo le stavbe, ki so vseljive takoj ali so na njih potrebna le manjša dela, tiste zgradbe, ki potrebujejo obsežnejšo obnovo, pa ne pridejo v poštev. Menda je za zdaj dovolj postelj za okoli 1400 ljudi.

Brez zadržkov

Po besedah ankaranskega župana Gregorja Strmčnika noben od predstavnikov lokalnih skupnosti ni izrazil zadržkov, kaj šele nasprotovanja, prav tako niso imeli pomislekov zaradi tega, ker je prvo srečanje potekalo šele zdaj. Imeli pa so nekaj konkretnih vprašanj, na katera so dobili odgovore. V primarnem zdravstvenem varstvu bo ob prihodu večjega števila ljudi nujna krepitev zdravstvenih ekip, za kar mora poskrbeti ministrstvo za zdravje.

Glede financiranja so pravila tudi jasna: nastanitev prosilcev za azil v celoti plača država, torej ne bo na plečih občinskih proračunov, po tem, ko posameznik že pridobi status begunca, pa sredstva za njegovo integracijo v družbo prispeva tudi evropski sklad za begunce. V kontingentnem načrtu je nekaj simulacij, kakšen finančni zalogaj za državo bi predstavljal prihod več ljudi, konkretnejšo finančno konstrukcijo pa na MNZ še pripravljajo.

»Izjemno pomembno je, da se problem rešuje s sodelovanjem. V Ankaranu bomo imeli nekatere težave, ker še nimamo vzpostavljenih vseh občinskih struktur, vendar bomo to nadomestili z delom prostovoljcev. Prepričan sem, da zmoremo opraviti svoj del naloge,« je dejal župan Ankarana, kjer naj bi družine z majhnimi otroki, največ 120 ljudi, namestili v počitniške bungalove, ki so v lasti MNZ.

Državni sekretar na MNZ Boštjan Šefic je povedal, da se tok migrantov na zahodnobalkanski poti še ni obrnil. Pristojni tesno sodelujejo z obema članicama EU, ki ju to neposredno zadeva, razmere spremljajo vsak dan in pripravljajo ukrepe. Zagotovil je, da so predvideni logistika, oskrba in procedure za različne skupine migrantov. Predvidevajo, da sta možni dve vstopni točki. Prvi stik s prišleki bo imela policija, nadaljnji postopki pa bodo odvisni od tega, ali bo človek prosil za mednarodno zaščito ali ne ter tudi, od kod prihaja.

Migrant, prosilec, begunec

Nedvomno gre pri tej humanitarni krizi za tako imenovani mešani tok migracij, v katerem so tako nesrečniki, ki bežijo pred vojno, kot tisti, ki so se podali na pot v iskanju boljšega življenja.

Kakšni so postopki? Če človek na meji reče, da hoče azil, ga mora policija obravnavati po zakonu o mednarodni zaščiti. To pomeni, da mu je pri postopkih zagotovljen prevajalec, nastanjen je v azilni dom (oziroma če bo zelo veliko ljudi, v začasno izpostavo azilnega doma), njegovo gibanje po državi ni omejeno.

Če je posameznik že prej zaprosil za mednarodno zaščito v kateri drugi članici EU, ga po dublinski uredbi vrnejo v to državo, da postopek izpelje do konca. Če po presoji pristojnih izpolnjuje pogoje, mu dodelijo mednarodno zaščito. To je lahko status begunca po ženevski konvenciji, za ljudi, ki so bili osebno preganjani zaradi političnih prepričanj, vere, rase, spolne usmerjenosti, etnične pripadnosti ... Status begunca je neomejen in daje beguncem tako rekoč enake pravice kot državljanom, pripada pa jim tudi pomoč pri integraciji.

Druga vrsta azila pa je status subsidiarne zaščite, ki je po obsegu pravic podoben statusu begunca, le da je omejen na eno leto, načeloma pa se podeljuje ljudem, ki prihajajo iz vojnih območij, torej so zbežali pred nasiljem, niso pa osebno preganjani. Če razmere, zaradi katerih je bila podeljena subsidiarna zaščita, trajajo še naprej, se lahko podaljšuje.

Če pa pristojni presodijo, da vlagatelj prošnje ne izpolnjuje pogojev za pridobitev mednarodne zaščite, vlogo zavrnejo, prosilec pa se lahko na odločitev pritoži vse do ustavnega sodišča.

V zadnjih letih je več kot polovica prosilcev za azil zapustila državo, še preden je bil postopek končan, in najbrž nadaljevala pot v države severne in zahodne Evrope.

Kdor ne zaprosi za mednarodno zaščito, pa se obravnava po zakonu o tujcih in velja za nezakonitega prebežnika. Nastanijo ga v centru za tujce, kjer je gibanje omejeno, in ga vrnejo bodisi v domovino, če tam njegovo življenje ni ogroženo, bodisi v državo, od koder je prišel na slovensko ozemlje, torej na Hrvaško. Če pa človek prihaja iz držav, kjer je vojna in se ga tja ne da vrniti, denimo iz Sirije, Afganistana, Eritreje, Somalije, pa dobi odločbo z dovoljenjem za zadrževanje v Sloveniji, ki velja do šest mesecev, podrobnejše pa naj bi to kategorijo opredelili na eni od prihodnjih sej vlade. Pri njej ni jasno, kakšne pravice posamezniku pripadajo. Upravičeno je pričakovati, da bodo ljudje s tem statusom nadaljevali svojo pot v ciljno državo.