Tiskane izdaje
Trojica slik iz zgodbe o stečaju podjetja Gradir in neodplačanem, 7,5 milijona težkem kreditu Franca Riemerja, doseženega pri NLB na podlagi cenitve sodnega cenilca Janeza Mesesnela, ima nova lastnika. Glavnina je pristala pri Igorju Marinšku, v letu odobritve posojila prvemu nadzorniku NLB, ki je včerajšnjo dražbo obiskal celo s samim Riemerjem.
Ponarejeni »Velázquez«, »Rembrandt« in »Cézanne« iz nekdanje Riemerjeve lasti, ki jih je Mesesnel ocenil na skupno 10,5 milijona evrov, so na včerajšnji dražbi ostali daleč pod milijonskimi manipulacijami in segli skupno do 34.000 evrov (navajamo zneske pred davkom 9,5 odstotka).
Najrazvpitejša med slikami, Nejeverni Tomaž, nekoč predstavljen kot izdelek Diega Velázqueza, ki ga je Mesesnel ocenil na nejevernih osem milijonov, Riemer pa na podlagi te cenitve zastavil za 7,5 milijona kredita pri NLB – terjatev je medtem pristala pri DUTB –, je na dražbi, ki jo je v Narodnem muzeju Slovenije vodil stečajni upravitelj Riemerjevega Gradirja Jernej Goričar, segel le do 11.000 evrov.
Marinšek na dražbi v družbi Franca Riemerja
Njegov novi lastnik je odvetnik Igor Marinšek, ki je kot nekdanji predsednik nadzornega sveta NLB vpleten tudi v zgodbo njenih slabih kreditnih naložb. Prvi nadzornik banke je postal v času Janševe vlade leta 2007, svet je vodil do konca junija leta 2009.
Na dražbi je sedel v družbi Franca Riemerja. Nakupa nam ni želel komentirati, a je zatrdil, da ga je kupil za lastno zbirko in ne kot posrednik. Škandal bi nastopil, če bi se slika, s katero je Riemer dosegel bančne milijone – po pisanju Financ naj bi mu NLB kredit odobrila julija 2009 –, vrnila k njemu za nekaj tisočakov, medtem ko ostaja neporavnana terjatev DUTB in davkoplačevalcem.
Bi lahko Riemer na dražbi do »Velázqueza« prišel sam? DUTB v skladu z zakonodajo z dolžniki, katerih dolgovi so končali na slabi banki, ne sme poslovati, in to ne glede na to, ali gre za prodajo terjatev ali zavarovanj za te terjatve, v tem primeru slike. Kupci morajo podpisati posebne obrazce, v katerih med drugim zatrjujejo, da z dolžnikom niso povezani. A kot so nam pojasnili na slabi banki, je v primeru stečajnih postopkov drugače, saj tam način prodaje in vse s tem povezano določi stečajni upravitelj, DUTB pa je zgolj upnica, ki je s prodajo zavarovanja poplačana.
Udeleženci dražbe podpišejo izjavo o nepovezanosti
Sicer Riemer tudi po besedah Goričarja na dražbi nikakor ne bi mogel licitirati, pri čemer je moral tudi vsak udeleženec na njej podpisati izjavo o nepovezanosti z njim, ki izhaja iz 337. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju.
Marinšek nam je ob omembi možnosti vrnitve Nejevernega Tomaža k Riemerju zatrdil, da bo poslej visel v njegovi odvetniški pisarni. Ob tem je kupil še Menjalko denarja, ki jo je Mesesnel ocenil na 1,5 milijona, ima pa tudi dodano mnenje nekega dr. phil. Klausa Roberta Zellerja iz Nemčije, ki jo je zelo radodarno pripisal Rembrandtovemu krogu. Zanjo je bilo včeraj še največ drena.
Izklicno ceno so postavili pri 4000 evrih, segla je do 19.000, tretjo sliko, »Cézannovo« Tihožitje, ki ga je Mesesnel ocenil na milijon, pa so po izklicni ceni 4000 evrov prodali žirovskemu podjetju Polimix, ob Marinšku edinemu preostalemu udeležencu dražbe. Za razliko od Nejevernega Tomaža preostali sliki nista bili del prijateljskega bančnega kredita naše osrednje banke in sodita v Gradirjevo stečajno maso, v katero se je tako steklo 23.000 evrov.
Nizke izklicne cene vseh treh likovnih del so sicer izhajale iz vnovičnih ocen cenilca Pavla Toplaka in nezavezujočih ponudb, ki jih je Goričar zbral že marca, pregon Mesesnela v primeru »Velázquez« pa je sodišče na predlog specializiranega tožilstva postopek opustilo že pred tem.
Na dražbi so bili sicer vsi trije likovni izdelki naprodaj »v zatečenem stanju«, torej kot ponaredki s falsificiranim podpisom Velázqueza, tablico z oznako »Cezanne« (brez ostrivca ne črki e ...) in spornimi cenitvami, nalepljenimi na hrbtnih straneh (kar teoretično pomeni, da jih je kot take mogoče na nekem drugem delu sveta mogoče tržiti dalje).
Dražba se je iztekla v vsega 15 minutah, med katerimi Narodnega muzeja Slovenije nisi doživel v smislu osrednje muzejske ustanove, pač pa trgovine s ponaredki.
