Drevakom se obetajo dobri stari časi

Cerknica – Izdelovanje drevakov je po novem varovano z vpisom v register slovenske žive dediščine v Slovenskem etnografskem muzeju. Nosilec je Anton Lovko iz Cerknice, mojster, ki zna po starem, ročno izdelati drevak. Kako bo drevak obdržan pri življenju, bo odvisno predvsem od lokalne skupnosti.

Na Cerkniškem jezeru imajo le dva plovna drevaka. Enega je izdelal mojster Tone Lovko, po domače Vrdjanov, iz Dolenjega Jezera pred 25 leti z bratom Francetom in ga na jezeru še vedno vsako leto uporabljajo za ribolov, snemanja in druge namene. Drugi drevak so ob strokovni pomoči mojstra Antona Lovka in njegovih sinov Tonija in Sandija ter vnukov izdelali dijaki Srednje gozdarske in lesarske šole Postojna kot mladi čuvarji izročila v okviru projekta norveškega mehanizma in izvedbi Hiše izročila. Z njim so na jezero prvič izpluli septembra 2014, oba drevaka pa sta shranjena v delavnici pri Vrdjanovih v Dolenjem Jezeru.

Na potezi lokalna skupnost

Pobudnica vpisa v register žive dediščine Ljoba Jenče je že v devetdesetih letih ugotovila, da so Lovkovi edini, ki še znajo ročno, na tradicionalni način izdelati drevak. »Drevak je še zadnja avtentična več stoletij stara živa dediščina na Notranjskem, ki je v nevarnosti, da se izgubi. Zato sem pred dvema letoma oddala pobudo za vpis izdelovanja drevaka v register žive dediščine in ob podpori norveškega finančnega mehanizma za Hišo izročila, ki je v primeru drevaka izobraževalni center in prenašalec veščin izdelovanja na mlade, razvila model prenosa dediščine na mlade čuvarje izročila. Zbrana so zgodovinska pričevanja, popisani so postopki izdelave, to znanje je preneseno na mlade. Od tod je na potezi tudi lokalna skupnost. Pripraviti bi morala pravila ravnanja z drevakom, ki je v prvi vrsti zgodovinski spomin, kulturna dobrina, ne pa ceneno sredstvo za služenje denarja. Drevak je odslužil preživetveno funkcijo,« opozarja Ljoba Jenče.

Po njenem mnenju bi morali veščin izdelave drevaka naučiti mlade v vaseh, kjer so to plovilo uporabljali in jim ga dati v oskrbo; na primer v Gornjem Jezeru, Lazah, Martinjaku, Otoku ... »Najprej je treba do te dediščine vzbuditi spoštovanje v lokalni skupnosti, šele nato misliti na turizem. Rojevajo se razne ideje, tudi o plastičnih odlitkih drevaka. Vendar gre predvsem za ohranitev in spoštovanje veščin in znanje, samo lupina ne bo ohranila spomina nanje. Tudi turiste zanima predvsem, kako domačini cenijo lastno dediščino,« opozarja Ljoba Jenče.

Tradicija z reševalnimi jopiči

Da so se pomena drevaka začeli zavedati tudi v lokalni skupnosti, kaže to, da je cerkniški občinski svet v okviru odloka o plovbi po Cerkniškem jezeru določil, da naj na jezeru čez dve leti pluje toliko drevakov kolikor plastičnih kanujev. Vendar skrbniki dediščine pa tudi v Notranjskem parku opozarjajo, da je povsem nerealno pričakovati na bregu jezera že čez dve leti deset drevakov, samo plovba z drevaki pa še ne pomeni čuvanje stoletnih tradicionalnih znanj. »Že zdaj ni prav lahko najti najmanj 150 let stare jelke, potem pa je treba za drevak še približno 380 ur ročnega dela,« pojasnjuje Tone Lovko. Ljoba Jenče pa opozarja še na povsem neživljenjska pravila za plovbo. »Tradicionalna plovila bi morali obravnavati drugače kot druga. Koliko tradicionalnosti plovila Jezercev še ostane, če drevak opremimo z vsemi oznakami za plovilo in z osmimi reševalnimi jopiči?« sprašuje Ljoba Jenče.