Država čedalje več jemlje zaposlenim in varovancem

Ptuj – Nove domove upokojencev si vse bolj gradijo ­upokojenci sami, čeprav bi jih po zakonu o socialnem varstvu morala država. Za lanske investicije v višini 22,54 milijona­ evrov je država zagotovila­ ­komaj 12,7 odstotka sredstev.­ Najpomembnejši vir za naložbe­ javnih domov so bili presežki iz poslovanja.

Na vprašanje, zakaj bi morali varovanci pomagati graditi domove, ki jih nikoli ne bodo niti videli, za »svojega« pa že tako plačujejo polno amortizacijo, ministrica za delo, družino in socialne zadeve Anja Kopač Mrak ni odgovorila. »Presežki domov so lahko stvar osnovne dejavnosti zavoda ali njegove tržne dejavnosti, v njih pa se lahko kažejo tudi neporabljena sredstva za načrtovane investicije.­ Direktor in svet zavoda imata vselej možnost, da glede na višino in naravo presežka potrdita nižjo ceno storitve za uporabnike,« so na naše jasno vprašanje odgovorili z ministrstva.

Visoka donosnost

Po podatkih Skupnosti socialnih zavodov Slovenije (SSZS) je 59 javnim domovom na koncu lanskega poslovnega leta na računih ostalo 6,7 milijona evrov, 39 koncesionarjem pa 2,8 milijona, pri čemer je bila tudi donosnost javnih domov (razlika med odhodki in prihodki) s 3,75 odstotka višja od zasebnih, ki so imeli 3,38-odstotno. Povprečna lanska donosnost domov je bila 3,63-odstotna, tisti z največjimi presežki pa so imeli tolikšno, da bi jim jo zavidali tudi v najbolj donosnih gospodarskih panogah: Dom upokojencev Ptuj 16,97-odstotno, Trubarjev dom 9,55, Trbovlje 8,98, Bežigrad 8,54, Tezno Maribor 8,31, Prevalje 7,79, Dom Danice Vogrinec Maribor 7,63, Kamnik 7,0 ...

Predsednik upravnega odbora SSZS Zoran Hoblaj poslovanja domov ni hotel ocenjevati, sekretar skupnosti Jaka Bizjak pa je dejal, da »to ni vprašanje za nas, ampak za ministrstvo«. V odzivu na naše pisanje o presežkih je zapisal, da čeprav zakon o socialnem varstvu določa, da je dejavnost socialnega varstva, kamor sodi tudi institucionalno varstvo starejših, nepridobitna, to še ne pomeni, da ne smejo ustvarjati presežkov: »Presežki se morajo le vračati nazaj v osnovno dejavnost. Domovi zato vse vlagajo predvsem v izboljšanje pogojev za življenje stanovalcev in delovnih pogojev za zaposlene.« Bizjak priznava, da bi morala denar za investicijska vlaganja zagotavljati država, a kot pravi, je to utopija, saj ministrstvo že vrsto let razpolaga z minimalnimi sredstvi za ta namen. »Morda bi bilo bolje, da se zahvalimo direktorjem, ki vsa leta zelo pazijo na stroške ter kot dobri gospodarji poskrbijo, da z domovi za starejše ni problemov kot z drugim državnim premoženjem.«

Kdo v resnici nosi breme investicij?

Domovi za upokojence v oskrbne cene vračunavajo polno amortizacijo, s katero vzdržujejo vrednost in kakovost na obstoječi ravni. Če kaj izboljšajo in dopolnijo, to dvigne naslednjo odobreno ceno oskrbe. A ker domovi financirajo novosti iz presežkov, ki jih ustvarjajo (tudi) zaradi višine oskrbnin, to pomeni, da si oskrbovanci sami dvigujejo stroške, ki jih plačujejo za dom. Leta 2008 so oskrbnine domovom prinašale 55 odstotkov prihodkov, lani pa že 61 odstotkov. Nasprotno pa za zdravstveno oskrbo varovancev zdravstvena blagajna plačuje čedalje manj: leta 2005 je bilo njenih plačil v celotnih prihodkih domov 40 odstotkov, tri leta kasneje 36 odstotkov, lani le še 31 odstotkov ali dobrih 105 milijonov. Lani je za vsak oskrbni dan prispevala povprečno 14,06 evra, kar je z izjemo leta 2013, ko je zagotovila še cent manj, najmanj v zadnjih sedmih letih. »To je v ­nasprotju s povečevanjem zdrav­stvene zahtevnosti uporabnikov, saj se domovi postopno spreminjajo v negovalne bolnišnice, delež financiranja iz zdravstva pa vztrajno upada,« opozarjajo v SSZS. Ker domovi z drugimi storitvami – tržne storitve, prodaja proizvodov in storitev – ustvarijo komaj 8 odstotkov prihodkov, ti ne morejo prinašati omembe vrednih presežkov; glavni vir so torej oskrbnine.

Razlika med oskrbnino in pokojnino narašča

Glavni vir za plačevanje oskrbnin naj bi bile pokojnine, vendar je rast povprečne starostne pokojnine v osmih letih v primerjavi z oskrbninami zaostala za 4,7 odstotka: leta 2007 je povprečno oskrbnino presegala za 1,48 odstotka, lani je bila za 3,22 nižja od oskrbnine, razkriva letno poročilo SSZS. Poleg tega se zmanjšuje tudi delež občin, ki morajo za svoje občane s premalo prihodki in premoženja doplačevati oskrbnine: leta 2000 so plačevale 23,9 odstotka vseh oskrbnin, lani le še 15,8 odstotka.

Vedno večji delež k presežkom domov prispevajo tudi zaposleni;­ v javnih zavodih je bilo konec lanskega leta 7899 zaposlenih, pri koncesionarjih še 2448. Za stroške dela domovi skupaj porabijo 57,4 odstotka svojih prihodkov, čeprav so zaposleni zanje zadnjih šest let čedalje cenejši. Še leta 2009 je bil v povprečju strošek na zaposlenega (plače, regresi, nadomestila, stimulacije) 21.182 evrov, lani le še 20.435 evrov, v Domu upokojencev Ptuj, kjer ustvarjajo najvišje presežke, celo 16.612 evrov. Tako zaposleni v tem domu v povprečju zaslužijo kar za četrtino manj kot njihovi najboljše plačani kolegi. Vsak zaposleni ima v oskrbi v po­vprečju od 1,4 do 2,4 varovanca. Domovi so imeli lani že 61 odstotkov starejših od 80 let, pred sedmimi leti 55 odstotkov, zelo hitro se povečuje delež dementnih, ki zahtevajo najvišjo (tudi finančno) stopnjo oskrbe. Vse to pomeni, da je delo čedalje težje, plačano pa je čedalje manj in v tem razkoraku je drugi vir prihrankov domov za državo.

Povpraševanje po domski oskrbi je čedalje nižje: pred sedmimi leti je na vsako (zasedeno) domsko ­posteljo čakal en bodoči oskrbovanec, lani le še na vsako šesto, pri čemer se zmogljivost domov v tem času ni niti podvojila. Vse več je primerov, ko svojci varovance jemljejo domov, ker ne morejo več plačevati oskrbnine. Zato vzbuja skrb, da država kot lastnica domov vedno več služi na račun varovancev in zaposlenih. Čeprav podatki kažejo, da ta proces poteka že nekaj let, na ministrstvu za delo pravijo, da so zato »že pristopili k novelaciji pravilnika o cenah«.