»Država hujša, ampak v možgane«

Ljubljana – »Vlaganje v izobraževanje je strateškega pomena,« pravi Branimir Štrukelj, generalni tajnik Sindikata vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije. »Pri nas pa stroške znižujemo. Odločili smo se, da bomo shujšali, vendar hujšamo v možgane. To je katastrofa.«

Pomočnice vzgojiteljic vztrajajo pri napovedanem četrtkovem protestu, čeprav ministrica za izobraževanje Maja Makovec Brenčič pravi, da išče rešitve. Kje se torej zapleta?

Ministrica je nedavno prvič izrazila stališče, da to delovno mesto ni ustrezno vrednoteno, da ne odraža zahtevnosti nalog, ki jih prevzemajo pomočnice vzgojiteljic, in tudi napovedala izboljšanje. Povsem eksplicitno je govorila o dveh plačnih razredih oziroma o 120 evrih zvišanja plač, kar je, to moram opozoriti, precej več kot dva razreda.

Neto ali bruto?

Pri tem ni bila povsem eksplicitna. Vendar tudi če gre za bruto zneske, je to več kot tri plačne razrede, torej blizu naši zahtevi. To so zdaj potisnili ministrstvu za javno upravo, ki pa nasprotuje temu, da bi problem reševali ločeno. To razumem kot poskus, da ustreznejšega vrednotenja ne bi nikoli bilo. Anomalije se odpravljajo že šest let, pa smo še vedno na istem. Pomočnice v resnici prejemajo od 610 do 625 evrov neto plače, čeprav so strokovne delavke, ki sicer nimajo identičnih nalog kot vzgojiteljice, kljub temu pa sodelujejo pri načrtovanju kurikula in imajo tudi druge odgovornosti, ki presegajo zgolj pomoč. Del problema je prav njihov naziv – pomočnice.

Obenem začenjate pogajanja o plačah v javnem sektorju. Ste pripravljeni na dialog?

Tu si je treba naliti čistega vina. Nobenega dvoma ni, da so se stroški dela v javnem sektorju v Sloveniji v primerjavi z Evropo, kjer so rastli, zmanjševali. Do leta 2015 je ta razlika predstavljala že 11 odstotkov zaostanka, kar pomeni, da se je konkurenčnost tudi zato povečevala, ker so se stroški dela zniževali. Trditev, da se stroški dela povečujejo in da obremenjujejo gospodarstvo, je predsodek, s katerim se poskuša doseči druge cilje.

Drugič, vztrajanje pri varčevalnih ukrepih ob sočasnem hvaljenju v Bruslju, da smo povečali gospodarsko rast in zmanjšali nezaposlenost, je nekredibilno.

Tretjič, v javnem sektorju se še vedno zdi, kot da smo v napol obsednem stanju, kjer ni mogoče narediti nobenega premika. V DUTB, ki je državna institucija, so si izplačali dodatek za lojalnost; 40 ljudi si je razdelilo okoli 150 tisoč evrov. Celoten javni sektor pa je že šest let brez sredstev za delovno uspešnost, s katerimi bi motivirali mlade učitelje, zdravnike, medicinske sestre. Če bi kdo potreboval dodatek za lojalnost, so to prav strokovnjaki na vseh področjih javnega sektorja, ki so zadnjih šest let delali na zrak – brez napredovanj, brez motivacije, brez vsega.

In četrtič, vlada, ki pripravlja davčno reformo, trdi, da bo razbremenila srednji sloj in da bodo neto plače zato višje. Toda razbremenitev se začne pri 2600 evrih bruto plače. Noben učitelj, vzgojiteljica, medicinska sestra, delavec v domu za ostarele, noben mladi raziskovalec, celo docent na univerzi ne bo imel od tega nič.

Srednji sloj smo mi, nas pa niso razbremenili.

Umar napoveduje višjo gospodarsko rast od pričakovane, toda obenem lahko dolgi rep krize še pusti posledice. Kaj to pomeni za pogajanja in pogovore?

Nič dobrega. Še huje pa je, da se vlada ni pripravljena držati lastnih obljub in zavez. Zavezala se je, da se bomo letos dogovorili o postopni odpravi še veljavnih varčevalnih ukrepov, zdaj pa poskuša v pogajanja znova vrniti nekatere, ki smo jih lani odpravili. Najbolj drastičen ukrep je ponovna zamrznitev napredovanj. Izplačila, predvidena za prihodnje leto, naj bi preložili še za eno leto. To je nedopustno.

Vlada nas poskuša na neki način izsiljevati. Pogajanja o odpravi še veljavnih varčevalnih ukrepov hoče povezati s spremembami plačnega sistema. Nekdanji minister Dušan Mramor je lani napovedal, da želijo varčevalne ukrepe, ki so bili ad hoc odgovor na globoko krizo, preoblikovati v sistemske, dolgoročne in dolgotrajne. Krizo bi torej izkoristili za to, da bi nas tudi prihodnjih dvajset let slabše plačevali.

Če bi se izkazalo, da delujejo s figo v žepu, do kod ste jim pripravljeni priti nasproti?

Ne želimo si drugega, kot da izpeljemo, kar je bilo dogovorjeno. Pripravljeni smo se približati pri iskanju odgovora na vprašanje, kdaj bomo odpravili katerega od ukrepov, ne bomo pa privolili v to, da bi vlada v pogajanja potegnila nekaj, kar je že bilo odpravljeno, ali da bi nas poskušala speljati na led z zgodbo o razbremenjevanju srednjega sloja.

Znano je, da je v javnem sektorju dobre delavce težko nagraditi, a tudi slabe težko kaznovati. Koliko nefleksibilnost javnega sektorja prispeva k njegovim težavam?

Slabši delavci seveda so tudi v javnem sektorju, na primer med zdravniki in učitelji, ker vsi ne moremo biti enako dobri. Toda statistično gledano so stvari nekoliko drugačne. Delež tistih, ki so nadpovprečno obremenjeni, med učitelji raste. V šolah v zadnjih letih niso zaposlovali, hkrati pa se je število otrok povečevalo. Ravnatelji so morali učitelje dodatno obremeniti, in to v škodo otrok. Pouk ne more ostati enako kakovosten, če so učitelji bolj obremenjeni.

Še vedno pa so obremenjeni manj kot v drugih državah OECD.

Zdaj smo kar v povprečju. Po zadnjih podatkih smo se od spodnjega dela zelo premaknili proti sredini.

Novejše raziskave resda tudi kažejo, da je za kakovost pouka bolj pomembno, kako izobraženi so učitelji, kot to, kakšno je število učencev, vendar moram poudariti, da začne njihovo število na neki točki hitro vplivati na kakovost.

Pravite, da kot država hujšamo v možgane. A že pri šolanju učiteljev vidimo, da smo se znašli v začaranem krogu. Imamo denimo tri pedagoške in dve filozofski fakulteti. Vsako leto se na strokovni izpit prijavi okoli 2000 kandidatov za učitelje. Toliko jih ne potrebujemo.

To drži. Res pa je, da je naš izobraževalni sistem sposoben izobraziti ljudi, ki so konkurenčni in lahko gredo v službo tudi v tujino. Tam se znajdejo v najbolj vrhunskih podjetjih in okoljih. Naše gospodarstvo pa jih ni sposobno vključiti, ker potrebuje ljudi s srednjo izobrazbo. Toda to je problem gospodarstva, ne izobraževalnega sistema. Optiko je treba obrniti. Ni ključno, da imamo preveč izobraženih, ampak da jih gospodarstvo ne zna uporabiti.

Kako bi lahko vključilo učitelje, ki jih je preveč?

Presežek učiteljev ni prav dramatičen. Po drugi strani v tovarni legokock znajo zaposliti celo arheologe – v timih, ki oblikujejo nove produkte.

Še vedno mislim, da je preveč enostaven očitek, ki ima v Sloveniji domovinsko pravico, in sicer, da je javni sektor zajedavec, ki uničuje gospodarstvo. To pa ni prav nič krivo za razmere, v kakršnih smo. Pomemben razlog, da razvojno tacamo na mestu, je tudi v pogledu na gospodarstvo in na razvoj gospodarskih panog, ki je izrazito konservativen.

Na Univerzi na Primorskem so uvedli poklic biopsihologa, v pametnih podjetjih naj bi ta kader zaposlovali. Zdaj torej imamo poklic prihodnosti ...

... ampak nimamo delovnih mest zanj. To je resen problem, toda opozarjam, da se zaradi razmer ne bi smeli odreči ambiciji, da bi imeli bolje izobraženo prebivalstvo, kot ga imajo države, s katerimi konkuriramo, ker je to naša edina primerjalna prednost.

Strahotna napaka bi bila, če bi zdaj, ker ni teh potreb, izobraževali samo profile, ki jih nimamo: vodovodne inštalaterje, varilce in podobno. Spomnite se, kaj se je zgodilo z gradbenimi inženirji, ki so jih favorizirali pred krizo. Vsi so ostali brez dela. Zaradi pomislekov staršev, ali je študij smiseln, se je delež otrok, ki se vpišejo v gimnazijo, v času krize izrazito zmanjšal. Vprašanje je, ali so ti pomisleki ustrezni. Dejstvo je, da so se starši tako odzvali, in preseneča me, da se o tem kot družba sploh ne pogovarjamo. Nastal je namreč dramatičen strateški premik. Doslej je veljalo, da so otroku rekli: sine, bodi priden, uči se, ker boš potem dobro živel. S krizo se je zgodila velika sprememba. Mantra, ki je veljala tristo let, ne velja več. Tu ima zahodna civilizacija velik problem.