Tiskane izdaje
Ljubljana – Starši slepih in slabovidnih otrok si zanje želijo enakopravne možnosti v izobraževanju, zato so vložili predlog sprememb zakonodaje. Med drugim zahtevajo ustrezna učna gradiva.
Pričakujejo tudi, da bi bili spremljevalci, ki so otrokom dostopni zgolj v prvi triadi, prisotni ves čas šolanja.
Slepi in slabovidni otroci se lahko vpišejo v redne izobraževalne ustanove, toda še zdaleč ne dovolj. Na to so pred dnevi z javnim pismom Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport (MIZŠ) in varuhinji človekovih pravic opozorili njihovi starši.
Tem otrokom naj bi bila tako kršena ena od temeljnih človekovih pravic – pravica do izobraževanja. Vložili so pobudo za spremembo zakonodaje, v kateri predlagajo, bolj dostopna gradiva, dodelitev stalnih ali začasni spremljevalcev in več ur dodatne strokovne pomoči.
Pozivi ministrstvu
Na ministrstvu so pojasnili le, da so pismo staršev prejeli in da še pripravljajo odgovor. »Navedbam staršev glede položaja slepih in slabovidnih otrok lahko pritrdimo. Zato bomo ministrstvo za izobraževanje pa tudi ministrstvo za zdravje ponovno opozorili na odprta vprašanja,« pa so zapisali v Uradu varuha človekovih pravic.
Starši si prizadevajo tudi za celovito in sistemsko ureditev zgodnje obravnave v predšolskem obdobju, zagotavljanje enakih možnosti v vzgoji in izobraževanju ter s tem povezano financiranje dodatnih storitev in opreme.
Pričakujejo še pravico do sodelovanja učencev in dijakov v vseh delih učno-vzgojnega procesa in izobraževanje strokovnega kadra. Ministrstvo bodo opozorili tudi na potrebo po dodatnem učitelju ali koordinatorju, če se slepi otroci šolajo skupaj s polnočutečimi vrstniki.
Javni zavod zaračunava
Tjaša Kampos, mati slepe sedemletne deklice, ki obiskuje drugi razred osnovne šole, pojasnjuje, da že vsaj od leta 2007 opozarjajo, da otroci nimajo prilagojenih učnih gradiv. Problem nastopi tako pri učbenikih, ki jih morajo pogosto prilagajati starši kar sami, kot tudi pri gradivu, ki ga pripravljajo na Zavodu za slepo in slabovidno mladino Ljubljana. Eden od očitkov staršev je ta, da zavod svojo dejavnost zaračunava.
Katjuša Koprivnikar, ravnateljica zavoda, razlaga, da zaračunavajo zgolj material, ne pa opravljenega dela ali strokovnega znanja. List papirja z braillevo pismo namreč stane 50 centov in če želijo otrokom in šolam pomagati, potrebujejo dodaten denar za nakup papirja, pravi ravnateljica.
Mati deklice sicer opisuje, da morajo starši sami pomagati svojim otrokom in jih prilagajati gradiva. »Nekateri to počnejo cele dneve, poznam tudi starše, ki so zato pustili službo.« Ta gradiva prilagajajo po svoje, zato njihova strokovnost ni zagotovljena.
Država bi morala že v fazi potrjevanja učbenikov, zagotoviti dostopnost primernih gradiv, predlaga.
Spremljevalci brez plačila
Poudarja še, da spremljevalci zdaj otrokom pomagajo na lastno pest, prostovoljno, brez plačila, v svojem prostem času.
Do spremljevalcev so sicer otroci upravičeni zgolj v prvi triadi, kar sogovornica ocenjuje kot nelogično, saj bi pomoč še bolj potrebovali v višjih razredih, ko se začnejo seliti iz razreda v razred. Če slepi in slabovidni otroci v četrtem (in višjih) razredih obiskujejo dodatno dejavnost, jim morajo šole zagotoviti prostega učitelja. To se v praksi pogosto izjalovi, saj so učitelji zasedeni, pripoveduje Tjaša Kampos.
Opozorja še na zmanjšanje ur za dodatno pomoč predšolskih in srednješolskih otrok, kar sicer velja za vse otroke s posebnimi potrebami, ne zgolj slepe in slabovidne.
