Tiskane izdaje
Ljubljana – Kriza s prebežniki je humanitarna, varnostna, tudi politična in pravna, ne moremo pa spregledati niti socialne in demografske komponente, opozarjajo strokovnjaki. Niti Slovenija niti EU pa ne razumeta kriznega upravljanja kot kompleksnega družbenega odgovora na krizo.
»Pravna in politična izhodišča, ki so nekoč veljala za urejanje migracij, schengenski sporazum, ženevske konvencije in dublinsko uredbo, v tem trenutku niso več uporabni. Zato države iščejo alternativno pot, tako bilateralnih dogovorov kot samostojnega delovanja in poskusov skupne politike. Vendar je skupna politika na ravni EU težko dosegljiva, saj so stališča držav do tega problema tako različna, da jih je nemogoče spraviti na skupni imenovalec,« opozarja dr. Uroš Svete iz katedre za obramboslovje na ljubljanski fakulteti za družbene vede. Povečini gre za odzive na situacijo in improvizirane ukrepe.
Dokler bo obstajala opcija balkanske poti, se temu problemu, po Svetetovem mnenju, ne bomo mogli ogniti. Ni rešljiv v enem tednu ali enem mesecu, najbrž niti enem letu. »Ko gre za tako dolge krize in je treba na dolgi rok angažirati veliko kadra, tako za nadzor meje, kot za logistiko in oskrbo ljudi, to Slovenija sama, tako s človeškimi kot finančnimi resursi, zelo težko naredi. Slovenija je v takem položaju, da mora delovati dvojno. Po eni strani je treba okrepiti lastne zmogljivosti, varnostni sistem v celoti, ker se je pokazalo, da pomoč, tudi če pride, pride z zamudo. Še danes imamo samo 200 tujih policistov, čeprav jih je bilo napovedanih 400. Mehanizem odločanja na operativni ravni je v EU zelo počasen, zato zanašanje na tujo pomoč ni pravi odgovor. Vztrajati pa je treba tudi na dogovoru s sosednjimi državami. Žal mi je, da se je Slovenija usmerila na dogovarjanje z Avstrijo in Nemčijo, pozabila pa je na koridor od Grčije, čez Makedonijo, Srbijo in Hrvaško. Če bi te države nastopile bolj enotno, kot so na primer države višegrajske četverice, bi imele tudi veliko večjo specifično moč v odnosu do EU,« meni Svete.
Iz poročil v nemških in avstrijskih medijih je razbrati, da bosta Nemčija in Avstrija poskušali val prebežnikov omejevati na slovensko-hrvaški meji. »Lahko pričakujemo neke vrste dogovore o tem, da bi se avstrijske in nemške policijske sile uporabile na slovenski meji. Če ta možnost ne bo učinkovita, imata tako Avstrija kot Nemčija rezervni scenarij, da z uporabo vojske okrepita nadzor nad zeleno mejo med Avstrijo in Nemčijo ter Avstrijo in Slovenijo.«
Val migracij, ki se je sprožil, ni lahko hitro ustaviti: ne prihajajo samo begunci in migranti iz Sirije, Irana, Afganistana, odpira se Severna Afrika in države Magreba, zlasti Alžirija in Maroko. »Migranti iz teh držav so bili tradicionalno usmerjeni v Francijo in Španijo, danes pa se želijo prek Turčije seliti v Srednjo Evropo, predvsem Nemčijo. Pričakovati, da bo migracij manj, je res iluzorno. Same od sebe ne bodo izginile. Čim bolj bo številčen migracijski tok, lažje bodo ljudje dosegli cilj. Posameznike bi takoj vračali nazaj. Druga nesreča je, da se število kriznih žarišč v Severni Afriki, Srednji Afriki, Bližnjem Vzhodu povečuje. Ravno tam, kjer je največja nataliteta in stopnja brezposelnosti.«
Zid na severni meji
Po besedah obramboslovca dr. Klemna Grošlja zbuja skrb, da je begunski tok kljub izredno neugodnim vremenskim razmeram v Egejskem morju še vedno dokaj močan. To je indic, da Turčija ne opravlja nalog, h katerim se je zavezala. Obenem Nemčija in Avstrija načrtujeta zaostritev vstopne politike. Kljub vsem humanitarnim in človekoljubnim pomislekom Sloveniji ni v strateškem interesu zid na njeni severni meji. »Ne vemo, kaj se bo zgodilo. V prvi fazi bodo morda zavračali sto ljudi na dan, kasneje morda tisoč. To je velika ekonomska, politična in varnostna obremenitev. Ljudje, ki so zavrnjeni, niso srečni. Ekscesne dogodke na mejah smo že videli. Zavedati se moramo, da te politike mi ne bomo oblikovali, smo žal periferna država, ključne poteze vleče Nemčija.«
Grošelj napoveduje, da se bo Evropa prej ali slej morala soočiti s problemom, potiskanje problema na sosedovo dvorišče, ki smo mu zdaj priča, pa je posledica odsotnosti enotne vseevropske politike. »Če bodo vse države južno od zidu nekooperativne, bomo soočeni z večjim izzivom, kot si morda v tem trenutku predstavljamo.«
Slovenija bo morala po njegovih besedah urediti status tujih policistov na naših mejah. »Gre za strukture, ki jih slovenska policija v takem smislu ne pozna.« Napoveduje, da bo verjetno potreben meddržavni sporazum o njihovi namestitivi, saj ne gre za širšo evropsko akcijo. Slovenija del svoje suverenosti de facto prenaša na drugo državo, kar, kot pravi, ni sporno, če je ustrezno pravno pokrito. »To bo zahtevna operacija in treba bo doreči, kako varovanje organizirati in voditi na terenu. Niti vojska niti policija operativnih scenarijev za zdaj še nista preigravali, zdaj bodo pa zraven še tujci. Vsi skupaj se bodo učili na terenu, kar morda ni vedno najbolje.«
Vloga lokalnih oblasti
Se lahko zgodi, da bodo slovensko južno mejo res začeli varovati avstrijski in nemški policisti? »Nehajmo se slepiti,« pravi župan Kočevja dr. Vladimir Prebilič, tudi strokovnjak za varnostno in obrambno geografijo. »Nemčija ne obvladuje več razmer. Zaradi političnega preživetja bodo zagotovo izpeljali vse ukrepe za zmanjševanje pritiska beguncev. Avstrija bo te ukrepe ponovila in nam se lahko zgodi, da bomo postali begunski žep na balkanski poti. Želim si, da bi vlada imela izdelane načrte za reševanje tega vprašanja in da bi vanje vključevala lokalno skupnost. Če bo vlada začela izvajati nove ukrepe, bi želeli, da nas povabi v dialog. Prav bi bilo, da tisti del informacij, ki jih lahko deli z nami, tudi predstavi. Mi bomo to lažje pojasnili domačinom, kot to lahko stori država. Težko je post festum utemeljevati odločitve in aktivnosti v nekem prostoru in sanirati škodo zaradi enostranskih potez.«
