Duhovniki v državnih ustanovah le po pogodbi

Deklarirani cilj novele zakona o verski svobodi je minimalističen: uskladiti določbe zakona o verski svobodi z razsodbo ustavnega sodišča.

Objavljeno
19. maj 2013 22.33
rsi*cerkev
Matija Grah, Ozadja
Matija Grah, Ozadja
Ljubljana – Pred kratkim je ministrstvo za kulturo v javno razpravo poslalo novelo zakona o verski svobodi, ki je »krovni«, sistemski zakon za religijsko področje. Deklarirani cilj novele je karseda minimalističen: uskladiti določbe zakona o verski svobodi z razsodbo ustavnega sodišča.

Zakon o verski svobodi, ki ga je državni zbor izglasoval februarja 2007, je nastajal in bil sprejet v milo rečeno nenavadnih okoliščinah. Takratni urad za verske skupnosti je pripravo zakona zaupal zasebnemu inštitutu nekdanjega ustavnega sodnika in malteškega viteza dr. Lovra Šturma. Prave javne razprave o zakonu ni bilo. Na nekaj zaprtih posvetih za pripadnike verskih skupnosti, ki jih je v času priprave zakona organiziral urad, niso bili dobrodošli niti strokovnjaki, ki se znanstveno ukvarjajo s preučevanjem religij. Vseh 79 amandmajev, ki jih je vložila opozicija, je vladajoča koalicija takratne Janševe vlade zavrnila in nazadnje je bil zakon – navzlic temu, da je bil sistemske narave in bi že zaradi tega zahteval še posebej veliko soglasnost – sprejet ob obstrukciji celotne opozicije in z minimalno še zadostno večino šestinštiridesetih glasov.

A nasprotovanje zakonu se je nadaljevalo in državni svet je terjal njegovo ustavnosodno presojo. Varuh ustavnosti je odločil aprila 2010, ko je razveljavil pogoje za registracijo verskih skupnostih (češ da so previsoki) in prepovedal zaposlovanje duhovnikov v zaporih in bolnišnicah.

Registracijski prag

Ustavno sodišče je razveljavilo določbo, ki je od verske skupnosti, ki se je želela registrirati, terjala, da ima najmanj sto polnoletnih članov in da je v Sloveniji dokazljivo dejavna najmanj zadnjih deset let.

Če pustimo vnemar že na prvi pogled nenavadno določbo, ki je od verske skupnosti terjala, da že najmanj deset let deluje kot verska skupnost, da bi se lahko registrirala kot verska skupnost, je ustavno sodišče registracijski prag stotih polnoletnih članov spoznalo za neutemeljeno visokega. Ker verska skupnost šele z registracijo pridobi pravno subjektiviteto, je v previsokem pragu razpoznalo poseg v svobodo delovanja verskih skupnosti.

Novela ministrstva za kulturo od verskih skupnosti terja samo še deset ustanovnih članov, medtem ko je novela, ki jo je februarja letos vložil (in nato umaknil) poslanec NSi Matej Tonin, registracijo pogojevala z najmanj dvajsetimi člani.

Dr. Gregor Lesjak, vodja urada za verske skupnosti, priznava, da je vprašanje registracijskega praga do določene mere arbitrarno. »Po splošni družbeni praksi,« dodaja, »s številom deset nastopi nova kvaliteta v delovanju skupine: desetina je najmanjša vojaška enota in tudi po ljudskem izročilu je moral deseti otrok od hiše.« Po drugi strani »ustava verskim skupnostim v okviru ločitve od države zagotavlja avtonomijo, kar med drugim pomeni, da sodišča niso pristojna za presojo njihovih internih aktov. S pridobitvijo pravne osebnosti verske skupnosti tako dobite več, kakor če na primer ustanovite društvo, kjer zadoščajo trije ustanovitelji. Ker država daje več, mora biti tudi število ustanovnih članov višje,« pojasnjuje dr. Lesjak.

Prepoved zaposlovanja duhovnikov

Še daljnosežnejša je odločitev ustavnega sodišča, s katero je to, izhajajoč iz načela ločenosti države in verskih skupnosti, presodilo, da je mera dopustnega sodelovanja države in verskih skupnosti presežena, »ko država (...) za zagotavljanje verske duhovne oskrbe v zaporih in javnih bolnišnicah sklene delovno razmerje z duhovnikom«.

Meja, ki naj loči državo in verske skupnosti, je po mnenju ustavnega sodišča z zaposlitvijo prekoračena v obe smeri. Po eni strani »državno zaposlovanje duhovnikov (...) nedopustno spodjeda avtonomijo verskih skupnosti in njenih duhovnikov«, saj ti »pri opravljanju verske duhovne oskrbe niso lojalni samo svoji verski skupnosti, ampak tudi svojemu delodajalcu – državi«. Po drugi strani pa »duhovnik, ki kot uslužbenec države opravlja versko oskrbo, čeprav ni uradnik, do neke mere simbolizira državo«, s čimer predstavlja nedopustno »simbolno istovetenje [države] z vero oziroma verskimi skupnostmi in s tem negacijo njene nevtralnosti«.

Ustavno sodišče pa ni nasprotovalo verski oskrbi v javnih ustanovah, če duhovniki za svoje delo od države prejmejo denarno nadomestilo na temelju sklenjenih pogodb. Tudi na tej točki se novela ministrstva za kulturo nekoliko razlikuje od Toninove. Medtem ko je Toninova novela bolnišnice zavezovala k sklenitvi pogodb z verskimi skupnostmi, novela ministrstva za kulturo prepušča bolnišnicam, da pogodbe sklenejo ali ne.