Dva najstnika je na vaji iskalo 70 prostovoljcev

Pse za iskanje pogrešanih šolajo od dve do tri leta, potapljači se morajo zaradi nične vidljivosti velikokrat zanašati le na otip.

Objavljeno
05. april 2016 10.24
Janoš Zore
Janoš Zore

Po prečuti noči ob taborniškem ognju na bregovih reke Krke so se najstniki prešteli. Dva sta izginila. Kje sta? Starši so začudeno povedali, da ju ni doma, policija je aktivirala reševalce. Malo po deseti dopoldne je vojaški helikopter ob Krko pripeljal vodnike psov, za potop v reko so se že pripravljali reševalci.

V soboto dopoldne je v Velikih Malencah, zadnji vasi pred izlivom Krke v Savo, k sreči potekala le ena izmed večjih občinskih vaj. A če bi šlo zares, bi približno 70 prostovoljcev pustilo svoja običajna opravila in vso energijo namenilo iskanju pomoči potrebnih.

»Pojdite ob bregovih reke in dobro opazujte,« se je glasilo začetno navodilo Darka Ferlana, poveljnika civilne zaščite brežiške občine. Med desnim bregom Krke in lokalno cesto so se trije vodniki psov postavili 15 metrov drug od drugega, za njimi je stalo šest članov civilne zaščite z opremo prve pomoči. »Ko bomo prišli mimo parkiranih avtomobilov, poglejmo, kje smo, saj bodo vozila moteča,« je nadaljevala Alenka Sunčič Zanut, ena izmed petih reševalcev iz brežiškega kinološkega društva. Zatem je svojo psico, triletno nemško kratkodlako ptičarko Oto, s povodca spustila v iskalni koridor, najbližji vodi.

»Razdalja med vodniki psov je lahko tudi do 50 metrov. Vse je odvisno od tega, kakšnega psa imaš, kakšen radij gibanja ima,« je dejala Sunčič Zanutova: »Pomembno je, da ima pes rad ljudi in da rad dela oziroma išče. Lahko je velik ali majhen. Vsi imajo približno enako veliko srce, zato je normalno, da se večji oziroma težji prej utrudijo. Pred tremi leti sem kupovala psa, ki bo primeren za večurno iskanje pogrešanih na velikem območju.« S ptičarko – kljub plečni višini okoli 60 centimetrov psice dosežejo zgolj približno 30 kilogramov teže – se ji je želja izpolnila. Pa čeravno mora, da zapolni pasje potrebe po gibanju, vsako jutro na osemkilometrski tek, vsako popoldne pa na trening.

Nos dela 100-odstotno

Ota je bila z ovčarjem, ki je pregledoval srednji koridor med reko in asfaltom, ves čas v teku. Gor, dol, levo, desno – in neštetokrat isto. Občasno sta se celo sporekla: »Takšne vaje so dobre, saj vidimo, da se bomo morali s psi še dodatno ukvarjati, da bodo sodelovali med seboj.« Zadnji koridor je pregledoval bistveno manjši črnodlak štirinožec. Starejši in izkušenejši. Drugače kot dva, ki sta razposajena poskakovala levo od njega, je hodil umirjeno, kot da je le na sprehodu. »Kljub temu so tudi manjši psi zanesljivi. Nos jim namreč več čas dela 100-odstotno,« je dejala Sušin Zanutova: »Zaradi izkušenj ve, da je iskanje lahko dolgotrajno, in po nepotrebnem ne zapravlja energije.« »Ota,« je vodnica preusmerila pozornost živali nase in z rokami pokazala proti grmovju. Sekundo ali dve kasneje je bila psica v zaraščeni brežini Krke.

»Izobraževanje psa za tovrstno iskanje pogrešanih traja od dve do tri leta,« je razlagala Alenka: »Ne uči se zgolj iskati ljudi, temveč tudi nakazovati, pes mora najdeno osebo oblajati, premagovati ovire, biti poslušen ...« Močan lajež je reševalce opozoril na prvega pogrešanega. Prvi trije psi, ki so se na lokacijo pripeljali z vojaškim helikopterjem – njihovo privajanje na prevoz v zraku je del usklajenega urjenja med brežiškimi kinologi in osebjem vojašnice v Cerkljah ob Krki – so opravili svojo vlogo. Pet metrov stran od ekipe, ki je najstnico oskrbela s prvo pomočjo, je ptičarka mirno ležala v travi.

Usklajevanje reševalnih ekip

»Najdena je ženska, stara od 15 do 20 let. Diha in je živa,« je vodilno vlogo prevzela vodja šestčlanske ekipe civilne ekipe: »Sumimo na poškodbo vratnih vretenc, poškodovana leži pod drevesom. Potrebujemo zdravnika.« Ker so najstnico naložili na nosila, je bilo za izhod iz zaraščene brežine treba odstraniti nekaj vej. »Potrebujemo gasilce, žago, da odstranimo deblo,« je dejala vodja ekipe CZ: »Ali reševalci nimajo radiopostaje?« Imeli so jo, in jo že pred tem uporabljali, kinologi, ki so za potrebe prevoza najdene prve pogrešane osebe poklicali vojaški helikopter.

»Namen naše vaje je sodelovanje z drugimi društvi, seznanjanje z njimi, da v iskalni akciji vemo, kaj in s kom ter kako si lahko pomagamo,« je že pred urjenjem dejal vodja vaje na terenu Matjaž Zanut, član kinološkega društva. »Vsako leto izvedemo občinsko reševalno vajo ali dve. Lani je nismo imeli, saj je načrtovana septembrska odpadla zaradi begunske situacije. Civilna zaščita v brežiški občini šteje 90 članov. Vedno ko se pokaže potreba, se nas lahko aktivira od 60 do 70,« pravi Roman Zakšek, na občini zaposlen za področje CZ in pisec scenarija tokratne reševalne akcije: »Za takšen potek smo se odločili zaradi nedavnih primerov iskanja pogrešanih v Ljubljanici in na Dravi.«

Krka idealna za potapljače

Drugega pogrešanega so v soboto v vodah Krke iskali tudi potapljači iz treh od 15 slovenskih podvodnih reševalnih služb, krške, novomeške in kočevske. »Kar zadeva iskanje v rekah, je Krka skoraj idealna. Tako po temperaturi kot po vidljivosti in hitrosti toka. Pri 0,5 metra na sekundo so mejne razmere, ko se še da delati na vrvi, a je izredno naporno. Tok Krke je danes okoli četrt metra na sekundo,« je suh in na brežini dejal Željko Povh, član krškega društvo potapljačev Vidra. »Voda ima 13 stopinj Celzija. Daj nehaj, to ni nič,« se je oglasil najbolj šaljiv izmed štirih potapljačev, ki so se od obale oddaljevali držeč se za kovinsko cev, z vrvjo povezano s petim reševalcem zunaj vode Ivico Sekulo.

»Potem pa se spusti do dna,« je šaljivcu iskanje osvežitve priporočil Sekulo: »Prejšnji teden smo se udeležili reševalne akcije na Dravi. Tam je vidljivost skoraj nična, deset centimetrov. Za iskanje se je treba zanašati na otip, luč ne pomaga nič. V Krki je vidljivost vedno dobra, vidiš nekaj metrov daleč. V Šmartinskem jezeru so ribiča različni potapljači, tudi specialci, iskali sedem dni. Na isti lokaciji smo ga nato našli osmi dan. Če ni vidljivosti, si lahko v vodi 0,5 metra od utopljenca, pa ga ne najdeš.« Ko so štirje potapljači priplavali do polovice reke, so se potopili do dna, nato jih je Sekulo z vrvjo počasi vlekel proti sebi. In zatem so vajo – tokrat nekaj metrov više po strugi – ponovili. In še enkrat …

Jamarji postavili žičnico

Malce gorvodno so štirje reševalci, trije potapljači in njihov tovariš na suhem, dno struge pregledovali v tehniki polmeseca. Trojica v Krki se je drug za drugim držala vrvi in na bregu naredila pol kroga – središče tega je bil četrti reševalec zunaj reke. Ko so potapljači naredili prvi polkrog, se je dolžina vrvi oziroma radij navideznega kroga, ki ga v vodi rišejo potapljači, povečala za že pregledani radij. Sedem moških pod gladino dolenjske reke drugega pogrešanega ni našlo. Na sosednjem bregu Krke so ga izsledili trije novi psi iskalci, katerih vodniki so člani društva Izar s Čateža ob Savi. Drugi pogrešani je potreboval oživljanje. A preden so se mu zdravniki lahko posvetili, so najstnika morali spraviti čez reko. Mostu v bližini ni bilo, namesto voznika čolna civilne zaščite so nalogo zaupali jamarski reševalni službi iz Novega mesta, enemu izmed sedmih tovrstnih centrov v državi. »Običajno sodelujemo pri reševanju ponesrečencev v jamah,« je povedala vodja novomeškega centra Tanja Podržaj: »Skrbelo nas je, da se zaradi dolžine žičnice – vrv čez Krko je bila dolga 60 metrov – ta ne bo preveč povesila. Pri reševanju v jamah namreč postavljamo žičnice, dolge od 20 do 30 metrov. Delo smo opravili v uri in pol. Če bi bil dogodek resničen, na leto imamo dve ali tri intervencije, bi bili hitrejši.«