Ni bilo vlade in vladajoče koalicije, ki se v svojem mandatu ne bi bila lotila predrugačenja ustave, toda večina poskusov je bila neuspešnih. Ali pa je ustava doživela popravke, o kateri je velik del strokovne javnosti menil, da so povsem nepotrebni.
Bo tokrat drugače? Kar nekaj političnih in strokovnih naporov je bilo doslej že vloženih, da bi lahko bilo. Predsednik države Danilo Türk je že pred dobrima dvema letoma nagovoril poslance državnega zbora in opozoril na kritičen položaj ustavnega sodišča in pravosodja. Ne samo zato, ker se zaradi tega slabo počutijo (ustavni) sodniki, ampak predvsem zato, ker lahko v razmerah, v kakršnih smo, o učinkovitem varovanju človekovih pravic in ohranjanju pravnega reda države govorimo le z velikimi zadržki. Ti bodo še večji, če nihče ne bo nič storil. Strokovna javnost pa je že pred šestimi leti začela opozarjati, da se ustavno sodišče kot vrhovni varuh človekovih pravic in ustavnosti spreminja v »avtomat za dajanje rutinskih odgovorov na utemeljena in neutemeljena vprašanja«.
Če smo še bolj natančni, nekdanji ustavni sodnik Matevž Krivic je že leta 2000 poudaril, da je prosta izbira pobud in ustavnih pritožb v obravnavo edina realna pot do zastavljenega cilja - da bi preprečili dokončno degradacijo ustavnega sodišča. V mislih je imel izbirno ali diskrecijsko pravico ustavnega sodišča (po vzoru ameriškega vrhovnega sodišča), kar je ena od najpomembnejših novosti, ki jih vsebuje predlog ustavnih sprememb. Te so s pomočjo stroke pripravili na pravosodnem ministrstvu, na začetku prihodnjega leta pa naj bi jih potrdila vlada. Gre za to, da ustavno sodišče prosto odloči, katero pobudo oziroma ustavno pritožbo bo obravnavalo, in to s stališča, koliko je odločitev ustavnega sodišča pomembna za varstvo ustavnosti in človekovih pravic. Tako v tem primeru ne gre za to, da bi si, kakor opozarja nekdanji ustavni sodnik Ciril Ribičič, ustavno sodišče zaradi lastnega ugodja poskušalo olajšati delo s tem, da določenega števila pobud in ustavnih obtožb preprosto ne bo obravnavalo. Gre za to, da je naloga ustavnega sodišča reševanje najbolj zapletenih in precendenčno najpomembnejših ustavnopravnih vprašanj.
Ustavno sodišče pravzaprav že zdaj 90 odstotkov vseh pobud in ustavnih pritožb zavrže, praviloma brez obrazložitve. Ohranjanje takšne prakse, ki predstavlja negativno selekcijo, je s stališča varstva ustavnosti in človekovih pravic najbrž nesprejemljivo. Prav tako nekdanji ustavni sodnik Lojze Ude pravi, da ustavno sodišče vse bolj rešuje zadeve tako, da se jih znebi. Zato je nujno treba nekaj spremeniti.
O tem, ali se bo to res zgodilo, bo odločala politika. Ustavne spremembe v državnem zboru potrebujejo dvetretjinsko podporo. To pomeni, da brez glasov opozicije seveda ne bo šlo. Razprava bo najverjetneje osredotočena na dilemo, ali ustavno sodišče s pridobitvijo diskrecijske pravice zapira vrata ljudem, med katerimi je veliko prepričanih, da mora o njihovi pravici, če se sami tako odločijo, presoditi tudi ustavno sodišče - ne le redna. Takrat bi se bilo treba spomniti, da to, če mora devet ustavnih sodnikov v letu dni odločiti o približno 2000 zadevah, najbrž pomeni, da so v marsikaterem primeru posamezniku povzročili krivico - preprosto zato, ker o tako velikem številu primerov niso mogli kakovostno odločiti.
Iz torkove tiskane izdaje Dela