Matjaž Albreht, notranja politika
Ljubljana – Predstavniki Amnesty International, Društva izbrisanih prebivalcev Slovenije in Mirovnega inštituta so Gregorju Virantu predstavili problematiko izbrisa iz registra stalnih prebivalcev Slovenije, od katerega bo 26. februarja minilo že 20 let.
Nezakoniti izbris, ki pomeni enega najbolj skrb vzbujajočih kršitev človekovih pravic in diskriminacije v Sloveniji, je prizadel več tisoč oseb, njihovih družin in otrok.
Ministrstvo za notranje zadeve (MNZ), ki je zaradi priprave spremembe zakona pregledalo evidence, je ugotovilo, da je bilo uradno izbrisanih 25.671 prebivalcev. Od tega si je 10.943 oseb že uredilo status. Večina teh (7313) je celo pridobila slovensko državljanstvo. Umrle so 1302 osebe. Brez statusa pa je ostalo 13.426 oseb, o katerih MNZ ne ve, kje so. Predvideva se, da večine teh oseb ni v Sloveniji, ker so bile prisilno odstranjene oziroma so zaradi posledic izbrisa zapustile Slovenijo.
Kršitev človekovih pravic ugotovljena na več ravneh
Na kršitev pravic izbrisanih je kmalu opozoril že prvi varuh človekovih pravic. Od takrat so stalnica varuhovih poročil. Zadnji poziv slovenski oblasti, naj problem izbrisa reši, je prejšnji vladi izrekel tudi komisar Sveta Evrope za človekove pravice Thomas Hammarberg.
O izbrisanih je razsojalo tudi evropsko sodišče za človekove pravice, ki je leta 2010 presodilo, da so jim bile zaradi neizvršitve odločb ustavnega sodišča kršene človekove pravice. Sodišče je ugotovilo kršitve pravic do zasebnega in družinskega življenja ter pravice do učinkovitega pravnega sredstva. O odškodninski odgovornosti države sodišče še ni odločalo. Ker sta se na sodbo pritožili obe strani, se končna sodba pričakuje letos.
Država v pritožbi navaja, da je samo nekaj dni po razsodbi evropskega sodišča začel veljati spremenjeni zakon o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Sloveniji, s katerim naj bi izvršili odločbo ustavnega sodišča in izbrisanim omogočili pridobitev dovoljenja za stalno bivanje od izbrisa dalje.
Zakon, ki ne popravlja krivic
Zgolj to, dodajajo predstavniki civilne družbe. Pa še to ne velja za vse kategorije izbrisanih. Poleg tega je postopek za pridobitev dovoljenja zapleten, ni oproščen plačila upravne takse, izbrisani pa morajo za povrnitev nezakonito odvzetega pravnega statusa sami dokazovati pogoje za nazaj. Zakon ne zagotavlja nobenih dodatnih ukrepov, ki so nujni za integracijo izbrisanih, kot so zdravstvena, socialnovarstvena in psihološka podpora, ukrepi stanovanjske in izobraževalne politike. Zakon niti ne popravlja krivic izbrisanim niti ne predvideva odškodnin.
Zato nevladne organizacije pozivajo novo vlado, naj zagotovi zadoščenje izbrisanim z javnim priznanjem diskriminatornosti izbrisa. Za nazaj naj povrne nezakonito odvzet pravni status vsem izbrisanim. Zagotovi naj rehabilitacijo posameznikov, ki so utrpeli zdravstvene in duševne posledice, ter ustanovi neodvisno preiskovalno komisijo. Zagotovi naj odpravo škodnih posledic vključno z odškodninami.
Množična kršitev človekovih pravic nove države
»Če je vojna, te ubijejo in te ni. Tukaj pa so te ubili s papirji, kar je še huje. Če te ubijejo, ne trpiš več. Tu pa trpiš ves čas, kot v kakšnem taborišču odprtega tipa. Počasno ubijanje.« Tako se glasi del tragične zgodbe enega izmed prebivalcev, ki je bil izbrisan pred dvajsetimi leti.
Zadnje leto je država praznovala številne okrogle obletnice. Od razpisa referenduma za osamosvojitev Slovenije, osamosvojitvene vojne, sprejetja nove slovenske ustave in prvih državnozborskih volitev. V nedeljo bo minilo tudi 20 let od izbrisa, prve množične kršitve človekovih pravic nove države. Dejanje je prizadelo 25.671 prebivalcev Slovenije, od katerih več kot polovica še nima urejenega statusa. Upravni organi so 26. februarja 1992 namreč po uradni dolžnosti iz registra stalnega prebivalstva izbrisali osebe, ki do takrat niso pridobile slovenskega državljanstva. Prenehala jim je prijava stalnega prebivališča v Sloveniji. Na upravnih enotah so jim zato lahko kadarkoli uničili osebno izkaznico, potni list ali vozniško dovoljenje, čeprav so jih izdali pristojni organi v Sloveniji in so bili še veljavni.
Državljanstvo ali izbris
Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije je sicer zagotavljala varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin vsem osebam na svojem ozemlju, ne glede na njihovo narodno pripadnost, brez sleherne diskriminacije. Vsi prebivalci, ki so na dan plebiscita imeli prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji in so tukaj tudi res živeli, so lahko pridobili državljanstvo, če so v šestih mesecih podali vlogo organu za notranje zadeve. Tako je dobilo državljanstvo približno 170.000 oseb. Za druge, ki iz različnih razlogov niso zaprosili za državljanstvo oziroma jim je bila vloga za pridobitev državljanstva zavrnjena, se je začel uporabljati zakon o tujcih. Tujci so lahko pridobili dovoljenje za stalno bivanje, če so tri leta neprekinjeno živeli v Sloveniji. Priložiti pa so morali veljavni potni list svoje države, ki pa ga izbrisani zaradi vojnih razmer v drugih delih Jugoslavije niso mogli dobiti.
Izbris brez odločbe
Ustavno sodišče je večkrat odločalo o pravicah izbrisanih. Leta 1999 je ugotovilo, da je zakon o tujcih v neskladju z ustavo in da se določbe zakona za izbrisane sploh ne bi smele uporabljati. Prav tako ne bi smeli upravni organi izbrisati teh oseb iz registra stalnega prebivalstva brez obvestila, ker za to niso imeli zakonske podlage. Zakon o evidenci nastanitve občanov in o registru prebivalstva ter pravilnik o vodenju in vzdrževanju centralnega registra je dopuščal izbris zgolj z dokončno odločbo. Za odpravo neustavnosti je državni zbor sprejel zakon o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Sloveniji.
Na podlagi tega zakona je dovoljenje za stalno bivanje pridobilo 12.396 oseb. Štiri leta pozneje je ustavno sodišče ugotovilo, da je tudi ta zakon neustaven, ker izbrisanim ne priznava stalnega bivanja od izbrisa dalje. Ministrstvu za notranje zadeve je zato naložilo, naj po uradni dolžnosti izda dopolnilne odločbe vsem tistim državljanom, ki so dovoljenje za stalno bivanje po tem zakonu že pridobili. Zakon pa je bil neustaven tudi zato, ker ni določal meril za ugotavljanje pogoja dejanskega življenja za pridobitev dovoljenja za stalno bivanje in ker ni urejal pridobitev dovoljenja za tiste, ki so jih prisilno odstranili iz države.
Izbris brez odškodnin
Spremembe zakona, ki jih je državni zbor po dolgotrajnih usklajevanjih sprejel leta 2010, omogočajo izbrisanim pridobitev statusa za nazaj od izbrisa dalje, ureditev statusa otrok izbrisanih in pridobitev statusa za nazaj tistim, ki so pozneje pridobili slovensko državljanstvo, ne da bi jim bilo pred tem izdano dovoljenje za stalno bivanje. Zakon ne ureja odškodnin oziroma poprave krivic, ki so nastale kot posledica izbrisa. Delovna skupina, ki jo je prejšnja vlada ustanovila za celovito ureditev položaja izbrisanih, je že ugotovila, da na podlagi veljavne zakonodaje izbrisani ne morejo uveljavljati škode, ki so jo utrpeli zaradi izgubljenih pravic v zvezi z nastanitvijo, lastniškimi certifikati, zdravstvenim varstvom, kadrovskimi in republiškimi štipendijami za nadarjene, vključevanjem na trg dela ter socialno problematiko. Uveljavljanje teh pravic za nazaj bi lahko potekalo na podlagi obnove postopkov. Ker pa so roki za obnovo postopkov že zamujeni, bi morali za izbrisane sprejeti poseben zakon.