Tiskane izdaje
Zagorje – Odvetnik okoljskih aktivistov iz Eko kroga Janez Stušek je zaradi suma kaznivega dejanja nevestnega opravljanja dela in domnevne zlorabe uradnega položaja pri inšpekcijskem nadzoru v Lafarge Cementu (LC) včeraj kazensko ovadil pristojne z inšpektorata za kmetijstvo in okolje.
Kdo konkretno je ovaden, ni hotel povedati, po naših podatkih pa je domnevno sporni postopek vodila glavna republiška inšpektorica Saša Dragar Milanovič. Vzroki za ovadbo segajo v lansko jesen, ko je LC nadaljeval obratovanje kljub sodbi upravnega sodišča, ki jim je poleg proizvodnje, večje od tisoč ton klinkerja na dan, prepovedalo uporabljati tudi odpadni produkt pri proizvodnji nafte petrolkoks. Zanj po ugotovitvah iz sodbe LC nikoli ni pridobil dovoljenja.
Toda inšpektorica Saša Dragar Milanovič se ob ogledu tovarne ni ozirala na sodbo sodišča, niti raba petrolkoksa po njenem ni bila nepravilna. Poleg tega se je po mnenju aktivistov postavila v vlogo zagovornice LC in se osebno sestala z dunajskim predstavnikom Lafargea za srednjo Evropo Haimom Primasom.
A na ministrstvu za okolje in prostor (MOP) vztrajajo: »Inšpekcija bi lahko izdala odločbo o prenehanju delovanja naprave šele, ko bo postala morebitna odločba o zavrnitvi izdaje okoljevarstvenega dovoljenja pravnomočna. Sodba ne določa, da je postopek odločanja na Arsu končan.« Podlaga za inšpekcijsko prepoved obratovanja naprave bi bila torej po mnenju Mopa le pravnomočno zavrnjena vloga za pridobitev dovoljenja na Arsu.
V Eko krogu so pridobili korespondenco med varuhinjo človekovih pravic Vlasto Nussdorfer in Milanovičevo, iz katere je mogoče jasno razbrati, da se je prva dama inšpektorata za opredelitev do obratovanja LC in po dokumente obrnila na Lafargeevo Odvetniško družbo Rojs, Peljhan, Prelesnik in partnerji. Varuhinja Milanovičevi očita, da je od odvetniške družbe dokumentacijo za nadaljevanje inšpekcijskega postopka zahtevala pozneje, šele po njenem pozivu.
»Inšpektorica odločitve ni argumentirala«
Janez Stušek pravi: »Absurd je, da je mnenje inšpektorja drugačno od sodbe sodišča, ki vsebuje jasne napotke in ki v obrazložitvi petrolkoks obravnava kot protipraven element, inšpektor pa v zapisniku niti ne argumentira svojega stališča.« Stušek je ogorčen tudi nad uradnimi zaznamki v inšpekcijskih spisih, ki kažejo, da je okoljski inšpektorat z okoljskim ministrstvom in Arsom iskal možnosti za razveljavitev sodbe upravnega sodišča v primeru LC. Če se sumi z vidika konkurenčnega prava in nedovoljenih državnih pomoči pokažejo za utemeljene, utegne zadeva pristati pred evropsko komisijo.
Sicer pa je stališče Nussdorferjeve do zadeve LC za Uroša Macerla, prvega človeka Eko kroga, še ena v nizu streznitev. Njeno stališče je radikalnejše od vseh dosedanjih. »Če smo se doslej strinjali, da sme LC do novega okoljskega dovoljenja obratovati na premog in ob dnevni proizvodnji do tisoč ton klinkerja, varuhinja meni, da LC, dokler nima dovoljenja za obratovanje nove naprave, sploh ne bi smel obratovati. Toda kdo lahko ob takšnem ravnanju inšpekcij sploh ustavi LC?«
Janez Stušek je v ovadbi predlagal tudi preiskavo morebitne vpletenosti tretjih oseb. Ugibati, kako široko bodo preiskovalni organi določili »akcijo«, bi bila zdaj špekulacija, je dejal. A v Eko krogu vztrajajo, da so celo spremembe zakonodaje, konkretno 172. člena zakona o varstvu okolja, potekale v »čudnih okoliščinah«, izključno za potrebe LC. Oktobrska številka Poročevalca Državnega zbora iz leta 2013 je po njihovem dokaz, da je zgolj in samo LC generiral spremembo zakona. Morebitno vpletenost tretjih oseb bo najbrž treba iskati tudi med njegovimi pripravljavci.
