Elegantna zamenjava poteka po scenariju, ko minister spozna, da ni več kos svojim obveznostim, ponudi odstop, predsedniku vlade pa ne preostane nič drugega, kot da poišče zamenjavo. Z ministrom za okolje in prostor Karlom Erjavcem utegne biti drugače.
Ministrske zamenjave so elegantne, ali pa povzročijo politični vihar. Elegantna zamenjava poteka po scenariju, ko minister spozna (običajno mu pri tem izdatno pomaga mandatar), da ni več kos svojim obveznostim, ponudi odstop, predsedniku vlade pa ne preostane nič drugega, kot da poišče zamenjavo. Javnost v tem primeru skorajda ne zazna prepiha v ministrskem zboru in opozicija ne dobi priložnosti za napade na vlado. V prejšnjem mandatu smo lahko spremljali vse mogoče oblike vladnih sprememb, v tem mandatu tudi že elegantno zamenjavo.
Z ministrom za okolje in prostor Karlom Erjavcem utegne biti drugače. Čeprav sta premier Borut Pahor in Erjavec zatrjevala, da si želita elegantne rešitve, obstaja vse več indicev, da se to ne bo zgodilo na takšen način. Problem z Erjavcem je, ker predstavlja eno izmed koalicijskih strank. Predsedniki strank običajno zasedajo mesto v vladi, ker na ta način zagotavljajo politično stabilnost vlade. S tem argumentom je Pahor tudi sprejel Erjavca v ministrsko ekipo. Če se premier odkriža predsednika koalicijske stranke, tvega politično nestabilnost. Zato nekoliko preseneča Pahorjeva sobotna prešernost, da nima zaradi zamenjave Erjavca nikakršnih skrbi. Morda Pahor ve kaj več, a Erjavčeve izjave, da ni ničesar kriv, in priprave opozicije na jutrišnji finale v državnem zboru, ko bo potekala zamenjava ministra Erjavca, so več kot pomenljive.
Zakaj se nam jutri obeta zanimiv dan? Si predstavljate položaj, ko bi vladajoča koalicija enega od predsednikov koalicijske stranke v političnem mlinu zmlela v prah, opozicija pa bi ga na vse kriplje branila, pri tem pa še prispevala svoje glasove proti ministrovi zamenjavi. Ko analiziramo zadnji Erjavčev nastop v javnosti, lahko denimo sklepamo, da premier in minister v odstrelu še nista dosegla nikakršnega dogovora, ki bi omogočil eleganten izhod iz zagate. Erjavec se počuti močnega in ne spoštuje mandatarjeve volje in odločitve. Predsednik koalicijske stranke, ki bi iskreno mislil, kar govori, da država Slovenija v tem trenutku ne potrebuje še politične krize, bi omogočil eleganten izhod s tihim odhodom. V politiki je treba včasih narediti en korak nazaj, da lahko čez čas narediš, dva naprej. Vendar slovenski politiki te lekcije še niso obvladali.
Namesto elegance bomo jutri verjetno spremljali več urni politični ravs, ko strupene puščice ne bodo letele proti Erjavcu, ampak predsedniku vlade Pahorju in predsedniku računskega sodišča Igorju Šoltesu. SDS je namreč razkrila, da sta se sestala Pahor in Šoltes pred objavo informacije o pozivu za zamenjavo Erjavca. To naj bi dokazovalo njuno zarotništvo, upoštevajoč Erjavčeve namige, da je pri tem sodeloval še eden od ministrov, pa predstavlja skoraj preveč popoln scenarij.
Čeprav je treba dopustiti tudi možnost, da bo Erjavčeva zamenjava potekala zelo elegantno, bodo kljub temu razmerja v političnem prostoru načeta in v fazi preurejanja. Možnih scenarijev je več in so bolj ali manj špekulativne narave. V prihodnjih dneh bo zanimivo spremljati razvoj dogodkov, pri tem pa bodimo pozorni na besede o državi, njeni usodi in odgovornosti. Pri tem bodo bolj kot besede štela dejanja.
Iz ponedeljkove tiskane izdaje Dela