Tiskane izdaje
»Na občini nam pravijo, da se za nas o naši prihodnosti nič ne ve,« pravi 55-letni Cene Brajdič, najstarejši prebivalec Rimša, zaselka ob avtocesti med Rako in Drnovim. Sredi gozdička v lesenih barakah in enem kontejnerju, ki ga je leta 2011 ob pomoči nekaterih podjetij uspelo postaviti osnovnošolski učiteljici Klavdiji Mirt in je učenki Klementini nadomestil streho iz polivinila, živi pet družin. Skupaj, so se prešteli Romi, jih je 15; policija jih je predlani naštela 22.
Cene se je na Rimšu, ki je med vsemi štirimi romskimi naselji v krški občini vedno veljalo za daleč najmanj urejeno, rodil. Vse življenje živi brez vodovoda, še za časa Jugoslavije mu je zgolj nekaj let svetila luč: »Približno 35 let je od tega, kar smo imeli elektriko. Kabel je bil napeljan od hiše najbližje neromske sosede Slavke Račič. Ko je umrla, elektrike več ni bilo.«
Žabice v cisterni
V 21. stoletju na pridobitev iz 20. pričajo le še dotrajani električni kabli, ki ob ruševinah majhne zidane hiške štrlijo iz zemlje. Za igro služijo otrokom, ki radi splezajo tudi na dotrajano belo cisterno za vodo, ki stoji tik ob vhodu v naselje. »Takšne male žabice živijo v cisterni,« pravi Emiro Jurkovič ter palec in kazalec raztegne za deset centimetrov. Na zgornji strani zadrževalnika, ki ga polnijo gasilci, je kovinski pokrov v zaprtem položaju od cisterne oddaljen več centimetrov.
»Tudi mah se je razrasel na notranji strani zadrževalnika. Voda smrdi. Če jo piješ, te boli želodec,« pravi Emirov oče Dalimir Jurkovič: »Pred novim letom, ko je bilo izjemno hladno, je voda zamrznila. Da je vsaj malce curljala, smo morali zakuriti pod cisterno. Zato je dno črno. Čez leto po pitno vodo hodimo na bencinsko črpalko, a zaradi zime so pipo odklopili. Ko je bil sneg, smo ga topili.« Sedemindvajsetletni Jurkovič se je iz zasilnega šotorišča preselil v leseno barako pred tremi leti: »Na občini sem spraševal, ali lahko naredim barako. Niso pustili, tudi policija ne. A sem barako kljub temu postavil.«
Ureditev Rimša ni verjetna
Krški občinski svetniki so se pred leti odločili za legalizacijo dveh romskih naselij v občini od štirih – Kerinovega Grma in Drnovega. Predvsem v prvem primeru je bil zadnja leta velik napredek: asfalt, vodovod, elektrika, vrtec, pomoč številnih društev, na črno pozidane parcele so zaradi zagotovljenih nepovratnih sredstev EU na voljo le za šest evrov za kvadratni meter ... Preostali dve naselji Loke in Rimš sta bili v preteklosti predvideni za izselitev. Medtem ko je prihodnost Lok, ki se držijo Leskovca pri Krškem, nejasna (zasebni lastnik zemljišč načrtuje gradnjo stanovanj, na občini ob predhodnem soglasju vseh vpletenih legalizacije ne izključujejo), občina interesa za urejanje Rimša sredi gozdička še vedno ne kaže.
»Spomladi 2013 smo na občini Krško obravnavali vprašanje Romov v Rimšu. Po obširni razpravi smo sestanek končali s sklepom, da bo občina poskusila na human način preseliti Rome iz Rimša v Kerinov Grm, škofija pa jim bo pri tem pomagala, zlasti prek tamkajšnjih župnij in župnijskih karitas,« je za Delo pojasnil ravnatelj gospodarske uprave novomeške škofije Janez Grilc.
Radi bi bili med ljudmi
A selitvi v Kerinov Grm, kjer so na voljo prazne gradbene parcele, Romi iz Rimša nasprotujejo. Tega se zavedajo tako na občini, ki nam na poslana vprašanja niso odgovorili, kot na škofiji. »Že tako nam grozijo. Kaj bi šele bilo, če bi živeli tam,« pravi Jurkovič. »Če nam ne pustijo ureditve tega naselja – pripravljeni smo obročno plačevati za zemljišče –, naj nas odselijo. Veliko hiš v občini je praznih, sami bi jih popravili. Najraje bi se preselil med Nerome. Z ženo sva sama, rad bi bil med ljudmi,« pravi Cene Brajdič, ki podobno kot sovaščani meni, da se za njih preprosto nihče ne zmeni.
Grilc pravi, da omenjena trditev ne drži. S tematiko Romov se je prvič seznanil leta 2008, dve leti po ustanovitvi novomeške škofije, ki je postala lastnica v denacionalizacijskem postopku Cerkvi vrnjenega zemljišča z nelegalno naseljenimi Romi. Leta 2009 je škofija s pomočjo krške upravne enote obravnavala možnost za legalizacijo naselja, česar na občini niso podprli.
Škofija za sodelovanje
»Predstavniki lokalne skupnosti in škofije smo izkazali pripravljenost in dobro voljo, da Romom zagotovimo boljše razmere za bivanje. Občina je veliko investirala v ureditev Kerinovega Grma. Rome iz Rimša čakajo tam dobre bivalne razmere, vendar tja nočejo. Zato njihova trditev, da se zanje nihče ne zmeni, ne drži. Res pa je, da je vedno mogoče narediti še kaj več. Naša škofija je v teh letih naredila, kar je mogla. Pripravljeni pa smo sodelovati tudi v prihodnje,« pravi Grilc.
»Naše parcele, če bi bile brez tega bremena, bi namenili poljedelstvu. Imeli smo tudi že potencialnega najemnika. Če pa bi se občina na tem kraju odločila za novo romsko naselje, bi njeno odločitev podprli. Škofija nima na voljo prostorov, kamor bi lahko naselila te Rome.«
