Tiskane izdaje
Danes se končuje teden Rdečega križa (RK). O delu te organizacije smo se pogovarjali z njenim predsednikom Dušanom Kebrom, ki se je pred kratkim spet angažiral na ministrstvu za zdravje, ki ga je nekoč vodil, ob pripravi nove zdravstvene reforme.
Zakaj teden Rdečega križa?
Teden RK se bo začel na rojstni dan ustanovitelja tega gibanja Henryja Dunanta. Ta teden se javno predstavljamo v številnih krajih z različnimi dejavnostmi, s katerimi želimo vzbuditi pozornost na to, kar počnemo, in privabljamo nove prostovoljce, člane, krvodajalce in donatorje. Pripovedujemo, da smo velika humanitarna organizacija, ki vsako leto pomaga na različne načine vsakemu desetemu Slovencu, vendar tudi sama potrebuje pomoč, da lahko pomaga drugim. Ta teden je namenjen tudi notranjemu premisleku, ponavljanju zavez in samospraševanju, kako dosledno spoštujemo svoja načela. Seveda pa je teden RK tudi čas, ko s posebno poštno znamko, s katero nam pomaga država, zbiramo del sredstev, ki jih namenjamo za pomoč.
Ste največja humanitarna organizacija, ki opravlja tudi veliko javnih pooblastil. Bi lahko razvrstili svoje dejavnosti?
Najpomembnejše je naše prostovoljno delo v dobro vseh, ki potrebujejo pomoč, saj smo prav zaradi njih humanitarna organizacija, ki pred 150 leti ni nastala po volji neke države, ampak zaradi posameznikov, ki jim ni bilo vseeno, da na vsakem koraku srečujejo trpeče ljudi. So pa njen ugled, sto milijonov prostovoljcev po svetu (in več kot sto tisoč v Sloveniji), razširjenost mreže, s katero po potrebi sežemo do vsake hiše in družine, razlogi, da države RK sprejemajo kot partnerja na socialnem področju in ga vsaj posredno podpirajo z javnimi pooblastili. Z njimi lahko nekatere organizacije RK pridobijo veliko sredstev za lastno delovanje in dolgotrajno stabilnost.
Žal ima slovenski RK eno samo tako pooblastilo: da organizira tečaje in izpite iz prve pomoči ter organizira in usposablja ekipe za prvo pomoč. V 25 letih od osamosvojitve je RK organiziral 23.000 tečajev prve pomoči, ki jih je obiskalo 335.000 voznikov motornih vozil. V prihodnosti si bomo prizadevali razširiti znanje iz prve pomoči med čim več ljudi. Že dolgo smo prisotni v šolah, in sicer od osnovne šole dalje, želimo pa si, da bi to znanje vključevalo vse šolarje. Tudi vozniki bi morali osveževati svoje znanje. Danes je prva pomoč drugačna, kot je bila pred 30 leti.
Krvodajalstvo je drugo pomembno pooblastilo, pri katerem pa moramo polovico sredstev, več kot pol milijona, zagotoviti sami. Seveda je krvodajalstvo naloga, ki na najboljši mogoči način dokazuje človekoljubno povezavo med prostovoljci, ki vsako leto privabijo dovolj krvodajalcev, in petdeset tisoč ljudmi, ki vsako leto darujejo kri.
Tretje pooblastilo je pripravljenost in ukrepanje v primeru nesreč. Vključeni smo v civilno zaščito in imamo več kot sto ekip laične prve pomoči, za katere si prizadevamo, da bi se izkazale za potrebne tudi v obdobjih brez nesreč. V teh ekipah so naši najmlajši prostovoljci, ki si najbolj želijo, da bi družba pogosteje pokazala, da jih potrebuje. Marsikdaj jih angažirajo na športnih dogodkih, ob množičnem prihodu beguncev pa so se izkazali za nujne.
Javno pooblastilo imamo še pri iskanju pogrešanih. Med begunsko krizo jeseni 2015 smo imeli veliko dela z združevanjem družin, ki so na poti razpadle. V 90. letih, v času množičnega prihoda beguncev iz Bosne, je RK razdelil milijon kartic, s katerimi so ljudje iskali pogrešane. Zdaj se ukvarjamo s posameznimi primeri, vendar se razmere hitro lahko spremenijo.
Zaznavate manj krvodajalstva v zadnjih letih? Nekoč so bile organizirane velike akcije, zaposleni so za sodelovanje dobili prost dan, zdaj tega ni več.
Krvi zberemo dovolj, nekaj je celo ostane za predelavo. Počasi se odmikamo od velikih kampanj, naklonjeni smo ciljnemu iskanju, na primer dajalcev z redkimi krvnimi skupinami. Žal nismo samozadostni pri zbiranju plazme.
Lani, ko ste postali predsednik, ste napovedovali nove programe in pomladitev organizacije.
Trudimo se na več načinov. Nedavni pristop je program zbiranja hrane po trgovinah, kjer bomo zaradi velikega obsega prej ali slej potrebovali nove moči, hkrati pa je nekajurno delo pred trgovinami s hrano nekaj, kar bi utegnilo zanimati dijake srednjih šol, saj je naloga dobro definirana, zanimiva in kratkotrajna. S pomočjo Zavoda za šolstvo vzpostavljamo stike z ravnatelji srednjih šol. Upamo, da je to ena od metod za privabljanje mladih prostovoljcev. Razmišljamo o mreži mladih inštruktorjev, ki bi lahko omogočili določeno število brezplačnih inštrukcij za otroke iz socialno deprivilegiranih družin. Da bi lahko povečali število mladih prostovoljcev, bi bilo pomembno, da bi družba na različne načine priznavala to delo.
Slišati je, da je kriza minila in nam gre bolje. Ali to opažajo tudi vaši prostovoljci, ki sodelujejo z ljudmi na terenu?
Nobene verodostojne analize nimamo za oceno, ali gre za premik na bolje ali na slabše. Če se BDP povečuje, to še ne pomeni, da bi bili revni na boljšem. Če bi videli graf, ki prikazuje zviševanje dohodkov od najnižjih do najvišjih, bi se zgrozili. Vsaj 600.000 ljudi prejema minimalno plačo ali manj, kar pomeni, da več kot tretjina vseh zaposlenih živi v revščini. RK pomaga s hrano ali drugače okoli 200.000 ljudem. To pomeni, da tudi skupaj z drugimi humanitarnimi organizacijami ne dosežemo vseh ljudi v stiski, poleg tega naša pomoč tudi ni dovolj velika.
Podatki kažejo, da smo izgubili srednji razred, saj ima skoraj 80 odstotkov zaposlenih, ki jih obravnava davčna uprava, plačo nižjo od povprečne. Pa brezposelnost, povečevanje prekarnega dela ... Ne vem, ali lahko govorimo o tem, da se vsem ljudem življenjski standard izboljšuje. Res je manj brezposlenih kot pred nekaj leti, a kaj, ko mnogi zaposleni hodijo na RK, ker imajo plače, s katerimi ne morejo preživeti svojih družin.
Ob vsem tem so gospodarstveniki za večjo fleksibilnost v zaposlovanju. To pomeni še več prekarnega dela, lažje odpuščanje, še nižje plače; poleg tega so nekateri za odpravo minimalnih plač. Gospodarska in finančna elita je izgubila občutek za sočloveka. To ne velja za veliko večino drugih, pri njih se sočutje ohranja. Problematična je torej manjšina, ki pridiga, da je vsakdo sam kriv, da je neuspešen, in ga napotuje na humanitarne organizacije. Hkrati pa prezira, da za delovna mesta, ki jih potrebuje, ponuja mizerne plače. Ob takem ravnanju sama ustvarja reveže. Miselnost, da velike socialne razlike niso problem, postaja sprejemljiva.
Pred kratkim ste se spet angažirali na ministrstvu za zdravje.
Moja funkcija predsednika RK je prostovoljna in ni vezana na urnik in tudi na ministrstvu za zdravje sem prevzel časovno omejeno zadolžitev, ki mi je ljuba, ker zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju povzema bistvo mojih prizadevanj zadnjih 15 let v zdravstvu: povečanje solidarnosti. Je pa ta naloga naporna, zahtevna in stresna, ker tudi pri njej doživljam nasprotovanja na ravni bogati – revni, nasprotovanja temu, da bi revnim ljudem prenehali jemati deset ali dvajset evrov na mesec več, zato da premožnejši lahko plačujejo manj.
Ste optimistični, da se bo reforma tokrat uveljavila? Pripravljali ste jo kot minister in še številni vaši nasledniki, a je še ni.
Nisem prepričan, da so bili moji nasledniki razen sedanje ministrice, posebno aktivni na področju, ki ga omenjam: pri ukinjanju dopolnilnega zavarovanja. Sem pa optimističen, in to zato, ker si je sedanja vlada to reformo zapisala med svoje cilje in bo za njen rezultat na bodočih volitvah bistveno to, ali jo bo sposobna speljati skozi parlament.
