Tiskane izdaje
Branko Cestnik, pater klaretinec, župnik na Frankolovem v občini Vojnik, je široko izobražen, odprtega duha, neposreden, kritičen, tudi do duhovščine in Cerkve, ter dobrohoten. Je vaški župnik in intelektualec, aktiven je na terenu in v digitalnih medijih.
Usklajeval je zadnji pastoralni načrt Katoliške cerkve v Sloveniji, katere namen je nova evangelizacija, vendar ne kot širjenje navzven, temveč poglabljanje navznoter. V Rimu je študiral filozofijo in teologijo. Živel je v Italiji, Španiji in Nemčiji. Širše je postal znan zaradi svojih zelo branih blogov. V njih piše tudi o temah, ki se jim katoliški mediji izogibajo, na primer o škandalih v Cerkvi.
Zakaj je po vašem mnenju med vsemi prazniki, ne le krščanskimi, ravno božič tisti, ki se je najbolj skomercializiral? Božična potrošniška mrzlica se začne vsako leto bolj zgodaj. Koliko skrivnosti božiča se je še ohranilo?
Božični čas ima nekaj vstopnih točk, ki so zelo zanimive za trgovino. Prva je osredotočenost na otroka. Poglejmo Coca-Colo! Ko je okrog leta 1930 razmišljala, kako postati družinska pijača, je spoznala, da ji bo to uspelo prek otroka. Ko je potem razmišljala, kako priti do otroka, je prišla do otrokovega prijatelja Santa Clausa, o katerem že ime pove, da je predelan Miklavž. Coca-Cola je tako prevzela božič in drugim pokazala, kako se to dela. Tu so še druge vstopne točke. Najprej darilo. Teologija božiča je tudi teologija daru. Če si trgovec, kaj si bolj želeti kot to, da se hočejo ljudje na veliko obdarovati? Tu sta še temen in hladen december in arhetip luči, ki premaga temo. Prižigi prazničnih lučk na začetku decembra so v mestih postali masovka, nekakšen obred. Trgovski centri so od znotraj razsvetljeni kakor astralna plovila.
Glede skrivnosti božiča bom takole rekel: ohranilo se je toliko božične skrivnosti, kolikor je še med nami ljudi, ki prižigajo lučke na sveti večer in nič prej.
Kako pomembni pa so za katoličane drugi cerkveni prazniki? Se tudi pri praznikih pozna sekularizacija?
Prvi praznik je in ostaja velika noč. Božič smo začeli praznovati šele po letu 400, čeprav imamo podatke, da so cerkveni očetje že okrog leta 250 omenjali 25. december kot praznik Jezusovega rojstva. Mimogrede, morda bomo nekega dne odkrili, da so v Evropi božič najprej praznoval na Ptuju, saj je Viktorin Ptujski med prvimi omenjal 25. december in sicer okrog leta 290.
Sekularizacija se povsod pozna. Tudi pri praznikih. Ko sem na primer pred štirinajstimi leti prevzel župnijo Frankolovo, je bila cvetna nedelja pravcati otroški praznik. Skorajda vsi otroci so si izdelali butare in napolnili park ob cerkvi. Bilo je pisano in veselo. Zdaj jih je na cvetno nedeljo več kot polovico manj. Tako otrok kot butar. Toda v nekaterih krščanskih praznovanjih podeželski ljudje ne popuščajo. Na Frankolovem gre še vedno dobrih 90 odstotkov otrok k obhajilu in birmi. Tudi v nekaterih bolj urbanih okoljih so visoki odstotki obhajanih in birmanih. Recimo v Slovenskih Konjicah, Šentjurju, Rogaški Slatini.
Cerkvena statistika pravi, da je v Sloveniji vse manj zakramentov. Manj je tudi obiskov maš. Je razlika med podeželjem in mesti in kje so vzroki za zmanjševanje?
Trend padanja krstov, birm in porok je po vsej zahodni Evropi. Slovenija tu ni izjema. Drugače je s Hrvaško. Ta tudi po pastoralnih statistikah spada v pas držav, ki jim zadnje čase pravimo višegrajske. Hrvaška je primerljiva s Slovaško in Poljsko, Slovenija z Avstrijo in Češko. Imamo precej socioloških analiz na to temo, naj o njih povedo drugi. Leta 2011 smo po naročilu škofov opravili pastoralno-teološko analizo slovenske vernosti in se ustavili pri problemu osebne vere. Če vprašanje pomanjkanja osebne vere poglobimo, nujno trčimo ob vprašanje Boga. Človeka v globini žuli Bog, ne Cerkev, ki je takšna, kakršna pač je. Takrat smo tudi zapisali, da v Sloveniji več ljudi čuti pripadnost Cerkvi, kot jih veruje v Boga.
A tu smo takrat v svojih analizah ostali. Lahko bi šli naprej. Mislim, da Evropejci nismo predelali vprašanja zla v povezavi z Bogom. Dve svetovni vojni smo imeli, revolucije in totalitarne režime, zastrupili smo si reke, veliko zla smo ustvarili in pretrpeli. Predstavljajte si slovenskega fanta pred sto leti na soški fronti. Soborce mu je cefralo, trepetal je, molil, streljal na Italijane, ki so bili ravno tako katoličani kakor on. Mislite, da se v teh razmerah ni v njegovi duši že zasidrala kriza vere? Mislite, da mu ni postal Bog sumljiv, v smislu, da morda ni tako dober in mogočen, kot se je reklo pri verouku? Mislite, da se je fant s fronte vrnil popolnoma brez zamer do Boga? Ampak takratno versko okolje mu te travme ni dovolilo izreči. Zato je tudi razrešiti ni mogel. Hočem povedati, da je vprašanje sekularizacije večplastno in da je povezano z najglobljimi duhovnimi dramami naših očetov.
Zmanjšuje se tudi število duhovnikov, letos so bili samo trije novomašniki. Je tudi to pripisati sekularizaciji? Bo zaradi premalo vernikov in duhovnikov treba zapirati župnije in cerkve?
O tem zdaj veliko razmišljamo in pišemo. Število duhovnikov na število vernikov je relativna zadeva. Na južni polobli, kjer je katolištvo v ekspanziji, je duhovnikov glede na število vernikov še vedno precej manj, kot jih je na severni polobli, kjer je katolištvo v nekakšni imploziji. Večstoletni evropski cerkveni model je predvideval približno enega duhovnika na sedemsto do tisoč vernikov. Recimo jožefinske reforme so temu razmerju sledile – na tisoč ljudi ena župnija z enim duhovnikom. Zunajevropski misijonski model župnij ni nikoli imel tega razmerja, temeljil je na precej manj duhovnikih in je prav tako zgodba o uspehu. Zdaj je razmišljanje v Nemčiji in Avstriji glede tega takšno: župnije se preurejajo, povezujejo, načeloma pa se ne ukinjajo. Tudi v Sloveniji bomo verjetno šli v to smer. Župnije bodo v glavnem ostale takšne, kot so. Ne bo pa več nujno, da jih bo vodil le duhovnik.
Je Cerkev v Sloveniji dovolj vključujoča, k čemur nenehno poziva papež Frančišek? Je dovolj odprta za marginalizirane, ločene in ponovno poročene, za ženske, ki so splavile, istospolne ...?
Vključujočnost je hit današnjih dni in vsi smo skoraj veseli, če odkrijemo kakšnega grešnika, ki je izključujoč. Na Cerkev kar naprej letijo očitki, da je izključujoča. Ampak včasih je veliko mešanja jabolk in hrušk. Ali očitamo nogometnemu klubu, da je izključujoč do tistih, ki hočejo žogo metati z roko? Ne. Tiste, ki hočejo žogo metati z roko, pač usmerimo v rokometni klub. Tako tudi ne moremo očitati Cerkvi, da je izključujoča do tistih, ki se z njenimi nauki itak ne strinjajo. Pred leti smo v Sloveniji dočakali absurdno obtožbo, ko je neka gospa hotela, da gre njen vnuk ali sin – ne spomnim se točno – k prvemu obhajilu, čeprav ni bil krščen. Še na Marsu vedo, da moraš biti najprej krščen, če hočeš prejemati druge zakramente.
Če Cerkev jasno brani svoj nauk, ni izključujoča. Znajo pa kakšni cerkveni ljudje s svojo rigoroznostjo prizadeti tiste, ki iz tega ali onega razloga ne živijo natanko po naukih. Tu nas papež Frančišek uči metode usmiljenja. Nekateri se zdaj bojijo, da bo to škodovalo stoletnemu nauku.
Ljudje po eni strani zapuščajo Cerkev, po drugi strani pa se zatekajo k raznim oblikam duhovnosti, kar kaže, da jo potrebujejo. Kaj Cerkev dela narobe, da ljudi ne zna zadržati? Že leta je govor o novi evangelizaciji, ki pa je ni zaznati.
V srbskem Blicu je pred nekaj meseci izšel lep intervju z neko pravoslavno nuno, ki je tudi slikarka. Zapomnil sem si njen stavek: Svoboda, ki nam jo Bog daje, je edino, kar je nad božjo ljubeznijo. Človek je svoboden. Tudi če pek speče najboljši možni kruh, bo kupec še vedno svoboden, ali naj ga kupi ali ne. Dokler so ljudje svobodni, me ni strah. Svoboda je zaveznica duhovnosti in posredno Boga. Strah me je, če nimajo ne svobode ne Boga. Poplava odvisnosti od tega in onega govori ravno o tem.
Premikov na področju religije ne smemo primerjati s hitrimi premiki na področju politike. Marsikdo od Cerkve pričakuje nekakšne spremembe po dekretu. Spremembe religioznega čutenja in praks so zelo počasne. Kar zadeva novo evangelizacijo, ta že poteka. Navznoter seveda. Obenem ko se na zunaj statistično manjšamo, se navznoter dogajajo nove in sveže stvari. Nikoli nismo imeli toliko zakonskih skupin kot zdaj, toliko prostovoljnih ur za uboge, toliko poletnih oratorijev za vse otroke, toliko kandidatov za poročene stalne diakone.
Je v današnjem času potreben nov tip duhovnika, tak, ki oznanjuje tudi prek novih medijev? Tu ste vi zelo aktivni, pišete blog, ste na twitterju in facebooku. Ob tem ste tipičen vaški župnik, ki se poleg pastorale ukvarja še z obnovo cerkve, župnišča, zvonov …
Duhovnikova opravila imajo tisočletno stalnico: duhovnik se drži cerkvice, krščuje, razlaga evangelij, spoveduje in vodi mašo. K tej stalnici se je skozi stoletja dodajalo in odvzemalo mnogokaj. Omenjal sem jožefinske reforme. Zaradi njih je slovenski duhovnik postal nekakšen pomožni državni uradnik, česar sledi imamo še danes. Ko se je razvijalo šolstvo, se je od duhovnika pričakovalo, da je nadpovprečno izobražen in da spodbuja izobrazbo. V času narodove prebuje je bil duhovnik narodni tribun. Prišel je komunizem in duhovnik je bil preganjan in potisnjen v zakristijo. Prišla je demokracija in doživeli smo val duhovnikov gradbenikov. Zdaj smo prestopili prag tretjega tisočletja in od duhovnikov pričakujemo nove stvari. Ena od teh je, da je prisoten na spletu. Ker je duhovniški zbor vse starejši, kakšnega klerikalnega desanta na splet seveda ni pričakovati. Sam sem internet spremljal od njegovih prvih korakov. Povsem spontano sem ga začel uporabljati v tem, kar je ponujal. Prelomnica je bilo leto 2001, ko sem vodil cerkvene internetne forume. Druga prelomnica je bilo leto 2012, ko sem šel za eno leto v Madrid. Od takrat sem uporabljam blog in socialna omrežja. Čeprav sem na spletu kar prisoten, to še ne pomeni, da na njem visim. Pravo življenje se dogaja zunaj računalnika.
Kaj ste spoznali v dolgih letih, odkar ste na spletu? In zakaj ste se sploh odločili, da boste na njem aktivni?
Papež Frančišek je internet označil za božji dar. Vsak medij, ker pomaga človeku do človeka, je božji dar. Zlorabe daru se dogajajo, a to ne pomeni, da je dar interneta slab. To me vodi. Naučil pa sem se, da je treba na njem biti takšen, kot si v realnem življenju. Na primer: od leta 1997, ko sem se izkrcal na digitalno celino, do danes nisem nikoli uporabljal psevdonimov. Na spletu je veliko pretvarjanja, anonimnega junačenja, če pa si tam vedno s svojim obrazom ter svojim imenom in priimkom, jih boš sicer lahko kdaj dobil po glavi, a skrivač le nisi bil.
Ko sem urednikoval forumi.rkc.si, sem spoznal, da se z vsakim da pogovarjati. Spomnim se, da je neki tip na popolnoma odprt cerkveni forum obesil zelo žaljivo in bogokletno karikaturo o Jezusu in Mariji. Za tako karikaturo bi ti islamistični skrajneži odrezali glavo in pobili družino. Karikaturo sem seveda odstranil, človeka pa povabil, naj vseeno ostane na forumih in sodeluje v razpravi. Iz nesramneža smo dobili dobrega razpravljalca, ostrih ateističnih nazorov sicer, ampak korektnega.
V Cerkvi v Sloveniji ni kaj dosti samorefleksije, duhovniki javno niso kritični do kolegov, svojih voditeljev ali papeža. Tudi katoliški mediji ne objavljajo kritičnih zapisov o cerkvenem dogajanju doma in po svetu, v Vatikanu. Vi ste med sila redkimi izjemami, saj pišete tudi o tem, med drugim ste tudi o škandalu v mariborski nadškofiji. Zakaj je po vašem mnenju tako?
Kot insajder povem, da cerkveni ljudje sami sebe in svoje ustanove nenehno kritiziramo. Tudi škofe damo na tnalo. Ne delamo pa tega javno in v svojih medijih. Po eni strani pojmovanje cerkvene javnosti ni enako pojmovanju civilne javnosti. V Cerkvi smo občestvo, bratje in sestre, kar je teološka kategorija. Občestvo je več kot javnost. Po drugi strani se rado navaja, da je Cerkev itak ves čas pod napadom od zunaj. Če torej sami sebe javno kritiziramo, gremo na roko svojemu nasprotniku. Razumem obe drži, vendar menim, da sta v primeru slovenske Cerkve pretirani. Če smo občestvo, si moramo kdaj kaj javno in tudi ostro povedati, da bomo še bolj občestvo. Če nas drugi nenehno napadajo, je to tudi zato, ker jim dajemo dovolj prostora za to. Poštena javna samokritika bi nasprotniku, če je pač res nasprotnik, zmanjšala prostor napada.
Po eni strani se družbe vse bolj sekularizirajo, po drugi strani pa so religije sestavni del njihove identitete, zaradi česar je medverski dialog zelo pomemben. Beguncev na primer ne maramo tudi zato, ker so muslimani. Kako bi to pojasnili?
Nekateri že govorijo o desekularizaciji. Po iranski revoluciji, po padcu berlinskega zidu in po 11. septembru je religija spet povsod navzoča. Brez nje se ne da razložiti velikih napetosti v vzhodnem Sredozemlju, v indijskem prostoru, v podsaharski Afriki. Tudi migracije so vse prej kot versko nevtralen pojav. Že to, da so malone vsi migranti, bodisi muslimani, bodisi kristjani, ali hindujci, ki prihajajo v Evropo, verni, govori o svojevrstni vrnitvi Boga v Evropo. Srečanje z islamom je naslednji velik izziv celotne Evrope. Tisti, ki po neki razsvetljenski formuli misli, da je ateizem več vreden kot vera, se na ta izziv ne bo zmogel ustrezno odzvati. Nujen bo predvsem globok dialog med kristjani in muslimani. Islam je stoletja veljal za dednega sovražnika Evrope. V smislu, da ni mogoče računati, da bo kdaj prišla takšna generacija muslimanov, ki bi zmogla živeti v sožitju z Evropo. To tradicijo o dednem sovražniku je, kot vidimo, zelo pograbila evropska desnica. Sam mislim, da je tezo treba preveriti. Najprej se moramo vprašati: A je Kristus imel kakšnega dednega sovražnika? Ne. Niti rimski okupator zanj ni bil sovražnik. Nato moramo potrkati na vrata priseljenih muslimanov in jim poleg dobrodošlice izraziti našo odločenost, da evropskega humanizma zaradi priseljencev ne bomo razprodali. Muslimanom bi bilo lažje, če bi bolje poznali evropski islam, kot je že kdaj bil. Kordovski kalifat na primer je že pred 1000 leti pokazal, da islam zmore imeti evropski obraz. Tu imamo še evropski bošnjaški islam iz časa obeh Jugoslavij.
Frančiška imajo neredki za levičarja, celo marksista, v resnici je tisto, kar govori in za kar se zavzema, evangeljsko. Kaže, da je pri levičarjih, tudi ateistih, celo bolj priljubljen kot pri desničarjih in mnogih vernikih ter duhovnikih. Zakaj? In zakaj so v Sloveniji levičarji in katoličani ter Cerkev vkopani vsak na svojem bregu? Na Zahodu ni nič nenavadnega, če je levičar veren in hodi v cerkev ali če katoličan voli levico.
Tako je. Na twitterju sledim španskemu liderju stranke Podemos Pablu Iglesiasu. Stranka Podemos je iz nabora strank nove evropske levice. Toda Podemos ima organ za duhovnost in medverski dialog, voditelj stranke pa se kdaj prikaže pri kakšni maši. Mislim, da je slovenska levica preveč obrnjena v preteklost, da bi zmogla progresiven korak pri dialogu z religijo. Za zdaj svojo travmo z religijo sicer nekoliko zdravi s prijaznostjo do islama, vendar v osnovi ostaja precej antireligiozna, predvsem pa antikatoliška. V slovenski Cerkvi pa je preveč ljudi, ki levičarstvo demonizirajo. To je neznosno. Sam sem že na kakšni pastoralni seji rekel, da nikakor ne bo mogoče določenim ljudem posredovati evangelija, če smo jih prej izročili demonom.
Spet pa moramo vedeti, da so točke, kjer z levico ne moremo priti skupaj. Recimo ta reč okrog transspolnosti in teorije spola. Skoraj nasmeje te, ko vidiš, kako se po 1800 letih ponavlja spopad krščanstva z gnozo: materialna danost ne določa človekove spolne identitete, vse je v spoznanju in samoindentifikaciji, androginost kot nadčloveška in božja lastnost ... To je neverjetno! Skoraj ponavlja se gnostična dikcija iz prvih krščanskih časov. Cerkev je takrat gnozo odločno zavrnila in jo bo tudi danes.
Kako gresta skupaj denar in evangelij? Od kod želja po bogati in družbeno vplivni Cerkvi? Kako vi v svoji župniji krmarite med ekonomijo in pastoralo?
Duhovnik in puščavnik Karel Gržan se veliko posveča temu vprašanju. Njegova osnovna teza je, da je ekonomija, torej tudi vloga denarja, dobra. To, kar zdaj velja za ekonomijo, pa ni ekonomija, temveč zloraba tega izraza, saj rado postane brezvestna požrešnost. Cerkev in ekonomija torej gresta povsem normalno skupaj. Tudi Jezus je vodil neko ekonomijo in imel nekoga, ki je skrbel za denar. Resda ga je njegov ekonom Juda Iškarijot izdal, toda to na službo ekonoma kot tako ne bi smelo metati predolge sence.
Pred tremi leti sem bil pri spovedi v Fatimi. Po povedanih grehih – spoved je potekala v italijanščini – se je spovednik namenil dodatno priviti grešnika. Postavil mi je tri vprašanja: Kot župnik vedno natanko ločiš, kaj je od župnije in kaj tvoje? Oddajaš na škofijo predpisane dajatve? Imaš vedno kaj denarja tudi za reveže? Točno tako me je privil. Ko sem kasneje razmišljal o teh vprašanjih, sem videl, da gre za tri tečaje cerkvene ekonomije. Darovi vernikov vedno bodo, zelo previdno in spoštljivo je treba ravnati z njimi. Duhovniku se marsikaj oprosti, ne oprosti pa se mu slabo ravnanje s skupnim župnijskim denarjem. Potem, kar imamo na župniji, ni samo za nas. Je za obče cerkvene potrebe in je za uboge.
Slovenska Cerkev izstopa od sosednjih po neverjetno velikem številu cerkvic, za katere mora skrbeti. To je tudi dediščina oglejskega patriarhata, ki ni opravljal dovolj nadzora nad gradnjami cerkva, in se je po naših hribčkih postavilo enostavno preveč podružnic. Statistično imamo tri cerkve na enega duhovnika. A tu so še druge zgradbe. Duhovniki smo zato vedno v kakšni akciji zbiranja darov za obnove. Razumem tiste, ki se jim zdi, da kar naprej prosjačimo za denar in da smo predvsem za to na svetu. Oni pa morajo razumeti nas, da bi nam bilo precej lepše biti duhovnik, če nam tega ne bi bilo treba početi.
