Tiskane izdaje
Da bi čutili Evropejca v sebi, je treba na pot, čim prej v mladih letih. Neposredna izkušnja je ključna, pravi Tomaž Deželan, docent iz Centra za politološke raziskave na FDV, kajti »kontekstualno učenje je najbolj pristno in nujno za širjenje obzorij«. Odpravlja strah in predsodke - o Evropski uniji in njenih državljanih.
Vse izkušnje s tujimi okolji niso pozitivne, a na koncu se vsaka, tudi manj prijetna šola pokaže za dobro. Zato je mobilnost, naj se premika študent ali zaposleni oziroma delavec, blagodejna za osebno rast. Slovenci, kakor opaža Deželan, ne potujejo dovolj, »nekoliko večkrat se odpravijo po bližnji okolici«. »Obstaja pa določena elita, ki je bolj svetovljanska. Ampak tako je bilo že v srednjem veku.« Zato je večina statična, tudi znotraj domačih prostorov je premalo premikanja in še manj je odhajanja na tuje. V nekakšni utvari si Slovenci resda radi drugače ponavljajo, češ, potujemo veliko, toda tuja okolja spoznavajo v klasičnih aranžmajih, redko pa jih zanima celoten razpon: od kulture do gospodarstva. »Zato imajo pogosto napačne predstave celo o sosednjih družbah.«
Med visokošolskim kadrom je, kot poudarja Deželan, premikov prav tako premalo. »Slovenci so zadovoljni doma, sploh v primerjavi s strokovnjaki iz drugih novih članic EU, kajti vsaj do pred kratkim je bilo pri nas življenje dobro.« V krizi se navade spreminjajo, mnogi so prisiljeni oditi.
Mobilnost ni več »eksotična«
»Različni programi, ki jih financira in spodbuja EU, so izjemna priložnost: omogočajo uravnoteženje na trgu delovne sile, da ni na enem koncu preveč določenih strokovnjakov in na drugem premalo, ter preprečujejo, da se zaradi rigidnosti nacionalnih prostorov manjša konkurenčnost gospodarstva celotne EU.« S programi se pogosto osredotočajo na mlajše generacije. Zato ni presenetljivo, da vse več mladih Italijanov obiskuje tečaj nemščine. »Želeli bi delati v Nemčiji, hkrati pa se zavedajo nacionalnih omejitev notranjega trga EU«. Jezik je ena največjih ovir, ob zaplankanosti in pomanjkljivi samozavesti pri uporabi tujega jezika.
Z nekaterimi programi, kot je Erasmus, EU navaja mlade na krajšo mobilnost. »Statistika Univerze v Ljubljani kaže, da je zanimanja vse več.« Včasih je bila mobilnost nekaj eksotičnega, zahtevala je odličnost, zdaj pa je priložnosti ogromno. »Tekma je huda za najboljše univerze v VB in ZDA pa tudi za države Beneluksa, Nemčijo in Španijo, vendar lahko res vsakdo, ki hoče oditi, najde rešitev zase. Izkušnja je neprecenljiva, pomeni osvoboditev od družinskih spon, kar je nujno pri osamosvajanju posameznika. Sploh ker čedalje več študentov študira od doma in je razširjen fenomen 'hotel mama'.«
»Kot delavci se Slovenci odpravljajo predvsem v zahodne države EU, medtem ko je vhodna mobilnost še naprej največja iz držav nekdanje Jugoslavije. Tudi z vstopom Hrvaške v EU se to ni spremenilo.« Pred desetimi leti, ko smo postali članica, smo dobili delovne migrante, drugačne od tistih, ki smo jih bili vajeni od prej. Večinoma je začel prihajati visoko izobražen kader, ob katerem - slovaških zdravnikih, na primer - so se mnogi čutili ogroženi. »Pokazalo se je, da naša družba ne razume migracijskih procesov. Mobilnost pomeni konkurenčnost. Žal imamo niz izkušenj, ko zaradi ogroženosti poudarjamo negativne plati.« Kar ni nič posebno slovenskega, sintagma »Evropa trdnjava« je razširjena, na grešne kozle kažejo tudi drugod. »Čeprav evropska zakonodaja ščiti mobilnega posameznika, mu lahko država gostiteljica vedno nastavi oviro.«Mobilnost ima omejitve. Čeprav je politični diskurz pogosto negativen, je izkušnja EU pozitivna. »Od programov mobilnosti imamo koristi različne populacije. Predvsem državam, ki niso sposobne zagotoviti vseh dejavnosti: raziskovanja, denimo, omogočajo, da jih financirajo v celoti. Pomagajo jim vzdrževati sistem. V visokošolskem sektorju bi bila tretjina posameznikov gotovo v prekernem položaju, tako pa imajo zgledno zaposlitveno stanje in lahko delujejo na področju, za katerega so se izobrazili.«
