Ljubljana - Mimoidoče smo vprašali, kaj menijo o prazniku dela (znanem tudi kot prvi maj) v času recesije. Prvi maj ne vidijo kot kaj posebnega. Starejši so bolj razočarani, saj delo ni več cenjeno, "ampak je bolj važen denar", mlajši pa kot praznik, ki izhaja iz "Titove Jugoslavije", kot ga je poimenoval eden izmed sogovornikov. "Moral bi biti le en dan, tako kot je v Evropi, in ne dva," je dejal eden izmed njih.
O prazniku in njegovih simbolih smo govorili tudi s kulturnim antropologom Petrom Simoničem. Dejal je, da je praznik dela spominski dan na demonstracije v Chicagu leta 1886, da pa ga praznujejo bolj v deželah, kjer stavijo na revolucionarno noto, medtem ko je v ZDA in VB to dan prava, predvsem kot posledica gonje proti t.i. rdečemu vragu, kot radi pravijo, dodaja Simonič.
V Chicagu so v teh dneh leta 1886 potekale krvave demonstracije, znane pod imenom Haymarketski izgred. Jedro spora je bila visoko polarizirana ameriška družba poznega 19. stoletja, katere spodnjo stran je sestavljal delavski razred, zgornjo pa kapitalistični sloj. Delavci so ob političnem vrenju od oblasti zahtevali uzakonjenje 8-urnega delovnika, za rok pa postavili 1. maj.
Simonič dodaja, da je bil praznik pri nas v času socializma precej bolj pomemben, predvsem kot državni praznik in kot nekaj, kar je podpirala tudi državna ideologija. "V tranziciji pa je postal manj zanimiv, ker smo se vsi na nek način spet odrekali za boljše čase," je dejal Simonič in dodal, da je bilo s tem delo nekako zanemarjeno, kapital pa je bil postavljen z liberalistično ideologijo bolj v ospredje. "Danes s krizo postaja delo spet aktualno, ljudje strnejo vrste, vključujejo se v sindikate in vidimo, da imamo levičarski in celo anarhistični revolt v javnem mnenju."
Kaj predstavljata mlaj in kres kot simbola prvega maja?
V osnovi je najprej kres kot simbol praznika svetega Florjana. Kres so fantje zakurili na hribu nad vasjo in s tem oni na novo zanetili ogenj v prihodnjem dnevu. S tem so zavarovali hišo in držali pod kontrolo možnost ognja. Sv. Florjan je varuh ognja in zaščitnik gasilcev, pravi Simonič. Kres se pojavlja skozi celotno spomladansko obdobje kot znamenje rastoče moči sonca, ki višek doseže 24. junija, kar je zanimivo, dan pred slovenskim praznikom državnosti, dodaja Simonič. Mlaj pa je rezultat fantovskih združb, ki so postavljali mlaj pred hišami lepih deklet. Manj všečna so dobila pred okno trnje. Fantje so se dokazovali, kdo pripleza višje in kdo bo dosegel nagrado na vrhu. "Mlaj lahko na nek način vidimo kot falični simbol, kar se lepo pokrije s tem, kar sem povedal uvodoma," je povedal Simonič in dodal, da je "praznik forma, ki jo lahko napolnimo z različnimi vsebinami, saj se tradicionalni prazniki pogosto prekrijejo z nekimi novejšimi vsebinami."
Predsednik Zveze svobodnih sindikatov Slovenije Dušan Semolič je ob tradicionalnem sprejemu ob 1. maju - prazniku dela - poudaril, da živimo v času, ki je zaradi krize za delavstvo neprijazen. Po sprejemu je sledila tradicionalna postavitev mlaja, ki je visok 29 metrov. Najhujši naliv je bil ravno v času postavljanja. Dušan Semolič je na to dejal, da to pomeni, da so na pravi poti, saj so ga postavili kljub težjim razmeram.
Povedal je, da je pomen 1. maja v času finančne krize še kako aktualen, saj gre za sporočilo, da je potrebno spoštovati delavke in delavce in njihove pravice. "Prav je, da ima vsaj en dan v letu praznik delo, ostale dni praznuje kapital." Letos pa je tudi sporočilo, ki bo prisotno na zborovanjih drugačno, je dejal Semolič. "Gre za manifestacijo protesta proti razmeram, v katerih se je znašlo slovensko delavstvo," je poudaril in dodal, da bodo šle letos zahteve v to smer, torej postaviti v ospredje človeka, in ne kapital. "Do teh sprememb mora priti nujno priti, kajti prav ta ignoranca delavskih pravic, pehanje za dobički in pogoltnost kapitala nas je pripeljala v to krizo." Prevladati morajo druge vrednote; skrb za blaginjo vseh ljudi, solidarnost in družbena odgovornost kapitala, je še povedal in končal: "Če se bo to spreminjalo, se bo tudi življenje pri nas pokazalo v lepši luči."
Simonič pa je še povedal, da danes niso izkoriščani več le industrijski delavci, ki delajo za tiste, ki imajo v lasti produkcijska sredstva, ampak tudi že "kognitivni aparat", torej tisti, ki delajo z glavo in se pri tem mehanizirajo.