Gorski kolesarji grožnja, v tujini pa zlata jama

Tolmin – Domači gorski kolesarji in turisti bodo tudi to sezono lahko pedale legalno poganjali le na urejenih prometnicah, če bodo zavili na stranske poti, pa bodo v večini primerov tvegali globo. Državi namreč po treh letih še vedno ni uspelo posodobiti 18 let stare uredbe, čeprav bi to lahko rešila čez noč, če bi se zgledovala po dobrih primerih iz sosednjih držav. Neživljenjska zakonodaja povzroča veliko škodo turizmu.

Po slovenski zakonodaji je kolesarjenje zunaj urejenih cestišč prepovedano, kjer to ni izrecno dovoljeno. Medtem ko je pred slabima dvema letoma že kazalo, da se bodo s prevetritvijo Uredbe o prepovedi vožnje v naravnem okolju stvari vendarle začele reševati, se do danes ni nič spremenilo. Na ministrstvu za kmetijstvo in okolje so namreč naknadno ugotovili, da zgolj sprememba uredbe ne bi bila dovolj, zato so se lotili dopolnjevanja zakona o ohranjanju narave. Za Delo so napovedali, da bodo to uredili še letos, na vprašanje, kje bodo v tej zgodbi pristali gorski kolesarji, pa niso odgovorili. Zaradi pomanjkljivega nadzora in sankcioniranja stara uredba v 18 letih kljub prepovedi ni ustavila razvoja gorskega kolesarjenja, saj je danes gorskih kolesarjev najmanj 30-krat več kot leta 1995.

Čeprav gorski kolesarji pripravljavce sprememb zakonodaje vztrajno opozarjajo, da kolesarjenja v naravnem okolju ni mogoče metati v isti koš z brnenjem štirikolesnikov, motorjev za motokros ali motornih sani, je osnutek zakona o vožnji z vozili v naravnem okolju, ki so ga pripravili jeseni 2011, predvidel domala popolno prepoved kolesarjenja na večini poti, kolovozov, vlak in gozdnih cest. Od začetka leta 2010 pa je bilo kolesarjem, ki so kršili prepoved vožnje v naravnem okolju, izročenih 112 plačilnih nalogov za 41,73 evra.

Za počasno reševanje problema so zaradi neorganiziranosti v lastnih vrstah krivi kar gorski kolesarji sami, se je s pepelom posul urednik gorskokolesarskega portala mtb.si Andrej Dekleva. Vendar je pri tem opozoril, da so jim na poti doslej stale tudi nekatere skupine uporabnikov prostora, ki pod pretvezo varstva narave varujejo zgolj svoj mir in se zavzemajo za zaščito gozdov kot zasebne lastnine po najbolj skrajnih zgledih. »Kompromis bi bil odpiranje celotnih neproblematičnih območij, saj je označevanje posameznih poti po zakonu o gozdovih izredno neživljenjsko. V turističnih regijah bi po zgledu avstrijskih dežel lahko zaživela tudi 'odškodnina' za tekoči meter kolesarskih poti,« pravi.

Planinci in kolesarji

Gorsko kolesarjenje bi lahko vsaj na papirju postalo sprejemljivejše po letu 2008 z uveljavitvijo dvonamenskih kategoriziranih planinskih poti, vendar do danes za takšno rabo ni urejenega niti metra poti. Planinska zveza Slovenije je društva pozvala, naj v tej smeri pokažejo svoj interes, med prvimi pa so se odzvali planinci v Kopru, Kranju, Litiji, Blagovici, Grosupljem, Tržiču in Radljah ob Dravi. Na podlagi tega je PZS predlagala ureditev po ene vzorčne planinske dvonamenske poti. Predlogov letos še niso dokončno izbrali, saj je društvom delo oteževala tudi dolgotrajna zima. Osnovno merilo za določanje poti je bilo, da se za kolesarje odprejo planinske poti, ki vodijo po prometnicah in so bile grajene za vožnjo. »Druge planinske poti bomo odprli le na predlog in s soglasjem skrbnika planinske poti,« pravi predsednik PZS Bojan Rotovnik. Da bo vožnja dovoljena tudi po kolovozih, vlakah in gozdnih poteh, pa bo treba spremeniti še zakon o gozdovih.

Turistična škoda

Po oceni Slovenske turistične organizacije (STO) je pri nas med vsemi kolesarji polovica gorskih, zato je gorsko kolesarjenje eden od ključnih turističnih produktov pri razvoju in promociji aktivnih počitnic. V gorskem kolesarjenju vidijo velik potencial in za zgled navajajo Nemčijo, kjer se na kolesarske počitnice vsako leto odpravi kar 2,5 milijona ljudi. Na sektorju za turizem v javni agenciji SPIRIT Slovenija predlagajo proučitve primerov dobrih praks iz Avstrije, Švice, Škotske ali Nove Zelandije.

V Zgornjem Posočju so precej konkretnejši, saj v LTO Sotočje menijo, da bi lahko pametno zakonodajo za to področje preprosto prepisali od Avstrijcev ali Nemcev. Na Kobariškem in Tolminskem kolesarji predstavljajo približno sedem odstotkov turističnega obiska, med njimi pa je med 70 in 80 odstotkov prav gorskih kolesarjev. »Z urejeno ponudbo bi lahko delež obiska v nekaj letih najmanj podvojili,« je prepričan direktor LTO Sotočje Janko Humar.

V Sloveniji ni veliko specializiranih ponudnikov gorskega kolesarjenja. Koroška turistična kmetija Koroš je eden dobrih primerov takšne ponudbe, saj so lani gorski kolesarji iz 25 držav v tamkajšnjih desetih sobah ustvarili kar 1000 prenočitev. »Gorsko kolesarjenje je ena najboljših možnosti za razvoj večine slovenskega podeželja. Sezona lahko traja od aprila do konca oktobra, v nasprotju s smučarskimi centri pa so obiskovalci razpršeni po vsej državi,« je pojasnil direktor turistične kmetije Dušan Štrucl.