Tiskane izdaje
Ljubljana - Predstavniki slovenske politike so v predreferendumskem obdobju zelo živahni. Na socialnih omrežjih izrečejo tudi kaj takšnega, kar presega meje spodobnega komuniciranja. Morebitna podpora takšnim nastopom pove veliko tudi o stiski ljudi, »ki so pripravljeni podpreti zadnjega tepca, ker osrednjim politikom ne zaupajo več«, meni Dejan Verčič s fakultete za družbene vede.
Poslanci ne razpravljajo le v poslanskih klopeh ali na javnih tribunah in svojih pisarnah po Sloveniji, ampak so izjemno aktivni na različnih družabnih omrežjih. V predreferendumskem obdobju odločanja o zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih so nekaterim popustile vse zavore. Najboljša ilustracija takšne ocene je poslanec SDS Marijan Pojbič, ki je v ponedeljek zapisal in to delil s svojimi sledilci: »Poskus uničenja osnovne celice družbe to je družina, je neprestana želja komunistov, ker za njih ne opstaja nobena vrednota razen pokoli.« Citat je dobeseden in z vsemi pravopisnimi napakami, predvsem pa bode v oči kot primer komunikacije, ki jo uporabljajo nekateri poslanci v temi, ki sicer zadeva vprašanje izenačevanja pravic istospolnih parov z raznospolnimi. Medtem ko mediji skladno z zakonom natančno določajo pravila poročanja med volilnimi kampanjami, televizije in časniki pa vsem vpletenim stranem enakovredno odmerijo čas in prostor nastopanja, ni nikakršnih pravil, ki bi določala, kako bodo te kampanje, sicer neuradne, potekale na družbenih omrežjih. V nekaterih primerih gredo tudi čez rob dopustnega.
Vodja Centra za marketing in odnose z javnostmi na Fakulteti za družbene vede dr. Dejan Verčič o takšnem načinu komunikacije omeni pregovor, da beseda ni konj. To pomeni, da je beseda malovredna, da je z njo je mogoče početi karkoli, saj povzroča malo škode. »Velik del naše družbe živi v predknjižnem svetu, besedo prezira in se svojega neznanja niti ne sramuje. Ti ljudje so s svojo gostilniško govorico zavzeli državni zbor in se prosto sprehajajo po spletu. Kot bi temu rekli stari Atenci, nimajo ne znanja in ne vzgoje za javno življenje: vsi se rodimo idioti, ampak državljani lahko postanemo šele z izobraževanjem. V Sloveniji pa lahko kdo postane politik, preden se je izobrazil za državljana,« meni Verčič.
Slovenski donaldi
Vodjo centra za komunikacijo vprašamo, čemu je po njegovem namenjena takšna raven komunikacije. Verčič odgovori, da so »polpismeni politiki predstavniki polpismenega ljudstva«, zato ne preseneča, da se »spletni pljuvalci« enim gnusijo, drugi pa zanje navijajo. »Čudaško nastopanje na primer SDS na spletu to stranko morda odmika od glavnega družbenega toka, ji pa daje dovolj vzgona, da že leta ostaja ena izmed dveh, treh največjih političnih strank,« meni Verčič.
Ker Pojbič in mnogi njegovi kolegi tovrstno raven komunikacije uporabljajo že dolgo časa, bi lahko posumili, da gre morda za nekaj več, denimo za do zadnje podrobnosti dodelano strategijo. Verčič tega v celoti ne izključuje. »Posameznik lahko nesmiselno čivka, vendar to vsaj nekatere stranke dopuščajo in morda celo spodbujajo. V tem je nekaj strategije: tako kot Donald Trump v ZDA predstavlja glas obupa tamkaj propadajočega belega delavskega razreda, ki izgublja stik s srednjimi sloji in preklinja ves svet, tako ti naši donaldi predstavljajo obupane Slovence, ki jim ne uspe ujeti svojih sanj.«
In kaj Verčič svetuje, kako se spoprijeti s takšno komunikacijo - naj jo ignoriramo ali sankcioniramo? Za svojo podobo je odgovorna vsaka javna osebnost ali politična stranka. Če ji takšni nastopi dvigujejo podporo, potem to veliko pove o stiski ljudi, »ki so pripravljeni podpreti zadnjega tepca, ker osrednjim politikom ne zaupajo več«. Verčič v hudomušnem tonu doda, da vidi edini smiselni ukrep proti takšni ravni komunikacije v uvedbi jezikovnega razsodišča za slovenski jezik, kjer bi lahko »jezikovne onesnaževalce« obsodili na začasen javni molk in obvezno učenje slovenskega jezika. »Samo kultura in prosveta sta lahko naša osveta,« sklene Verčič.
Vsebinski in pravopisni zmazki
Po mnenju dr. Marka Milosavljevića s fakultete za družbene vede so takšne kratke, hitro napisane izjave, ki jih posamezniki izražajo na družbenih omrežjih, zelo zgovorne, saj dokaj verodostojno pokažejo bogastvo razmišljanja, razgledanost in celo (ne)poznavanje slovenskega jezika. Družbena omrežja omogočajo posameznikom, nevladnim organizacijam, strankam pa tudi novinarjem, da izražajo svoja mnenja, poskusijo doseči čim širšo javnost, s tem si želijo marsikdaj zaobiti cenzuro in druge omejitve, denimo piarovske. Pogosto se pokaže, da ljudje pri pisanju tvitov ne razmislijo dobro, kakšno sporočilo bodo poslali v javnost, niti ne preberejo besedila, preden ga pošljejo, tako da v etru krožijo najrazličnejši vsebinski in pravopisni zmazki. Vendar pravi obraz politika včasih razkrije prej takšen kratek izliv kakor vse izjave za javnost, ki jih »polikajo« piarovci, in intervjuji na televizijskih zaslonih.
Poslanec je svojo izjavo odstranil s svojega tviterja, a svojo referendumsko kampanjo nadaljuje na svoji strani na facebooku. Na njej je včeraj objavil tudi zapis Zmaga Jelinčiča, ki mu je facebook pred kratkim zaradi sovražnega govora celo blokiral stran. Marijan Pojbič nam je pojasnil, da je svoj tvit že umaknil, in je prepričan, da so ga ljudje narobe razumeli. Z njim je hotel izraziti misli tujega strokovnjaka, čigar predavanje je objavil na svojem facebooku. Glede objave Jelinčičevega članka pa je dejal, da ga ni dobro prebral, da bo to znova storil in ga, če bo presodil, da je v njem sovražni govor, umaknil s svoje strani. Ko smo znova preverili, Jelinčičevega zapisa na Pojbičevi strani ni bilo več.
