Gradbeni zakon sam po sebi ne bo potegnil gradbeništva iz krize

Ljubljana – Po treh mesecih je javna razprava o novi prostorski in gradbeni zakonodaji načeloma zaključena. Čeprav je predlagatelj, ministrstvo za okolje in prostor, zasut s predlogi, tudi številnimi diametralno nasprotnimi, še vedno pritekajo novi. Kot je poudaril Luka Ivanič, vodja tamkajšnje službe za sistem okolja in prostora, bodo v prihodnjih dveh mesecih vse predloge natančno preučili, se do njih opredelili (in jih tudi objavili na spletu), in sočasno oblikovali nove, kolikor bo možno usklajene rešitve, ki bodo boljše od osnovnih.

Tematika je silno obsežna, trije akti - zakon o urejanju prostora, gradbeni zakon in zakon o pooblaščenih arhitektih in inženirjih - za zdaj štejejo okoli 500 členov, ki celovito na novo urejajo to področje. Po načrtih naj bi vlada sveženj zakonov obravnavala in sprejela junija, jeseni pa naj bi prišel na poslanske klopi. Ker gre za precejšnje novosti, bo najbrž potreben daljši uveljavitveni rok.

Pozitivni odzivi

Odzivi deležnikov, ki jih je prav pri tem svežnju zakonov zelo veliko, so bili po Ivaničevih besedah v pretežni meri pozitivni. Številne zakonske rešitve so se jim zdele ustrezne, druge bi bilo mogoče spremeniti, dodelati. V javnosti so se predvsem kresala mnenja med zbornicama arhitektov in inženirjev, in sicer v zvezi z vlogo vodje gradnje. A po oceni ministrstva se njihova stališča vendarle nekoliko zbližujejo, posebej potem, ko je predlagatelj zakona pojasnil, da vidi v tej funkciji tako pooblaščene arhitekte kot pooblaščene inženirje.

Med načelnimi pripombami je bila pogosta ta, da pravzaprav ni tak problem krovna prostorska in gradbena zakonodaja kot sektorski predpisi, ki so razdrobili materijo in jo naredili nepregledno. Tako se je porodila celo ideja, da bi z zakonom, podobnim nekdanjemu Zujfu, »porezali konice« po vseh sektorskih zakonih. A so si na ministrstvu premislili; raje bodo sistematično prilagodili zakon za zakonom.

Na očitek o tem, da več škode kot veljavni zakoni povzročajo slabi principi organiziranja projektov, slaba praksa, je predlagatelj odgovoril z rešitvami, ki jih je med drugim videl tudi pri sosedih Avstrijcih. Kjer je sicer gradbena zakonodaja še bolj zahtevna, a ji dobre organizacijske prakse omogočajo, da je zelo učinkovita in uporabniku prijazna.

Pobožne želje, da bi bila nova gradbena zakonodaja voz, ki bi v prosperiteto zapeljal naše hirajoče gradbeništvo, pa se predlagateljem ne zdijo realne. Zakonodaja je s tem le deloma povezana, za izhod iz krize gradbeništva pa bo treba narediti kaj več.

Vodja gradnje ostaja

Deležnike je zelo zaposlovala vloga vodje gradnje. Ta instrument kljub vsemu ostaja v zakonu, ne nameravajo ga umakniti. Odgovoren bo za celostno izvedbo projekta, bo vezni člen med projektantom in naročnikom, opravljal pa bo tudi nadzorstveno funkcijo in bo deloval v javnem interesu. Pri oblikovanju njegove vloge so se zgledovali po italijanski praksi.

Vodja gradnje pa ne bo zanimiva figura samo za velike in institucionalne investitorje, ampak tudi za običajne državljane. Samograditeljstvo, ki ima v Sloveniji veliko tradicijo, ostaja kot možnost tudi po novi gradbeni zakonodaji. Državljan, fizična oseba, bo lahko, tako kot doslej, investitor lastne enostanovanjske hiše, lahko bo gradil sam ali najel zunanje izvajalce, a če slučajno ne bo gradbeni strokovnjak, inženir ali arhitekt, bo moral na koncu najeti tudi vodjo gradnje, da bo ta, poenostavljeno, preveril, ali je stavba skladna s projekti in varnostnimi zahtevami, in s tem požegnal uporabno dovoljenje.

Po eni strani gre torej za poenostavitev in zniževanje stroškov gradnje, po drugi pa za dodatne zahteve in podražitev (za investitorja). A prvega je po zagotovilih Luke Ivaniča, v predlaganih zakonih bistveno več.