Haaška arbitraža: Slovenija na morju z dotikom, Hrvaška na Dragonji

Piran – Član katedre za mednarodno javno pravo na splitski pravni fakulteti Davorin Rudolf ml., nam je dejal, da so hrvaški pogajalci popustili slovenskim zahtevam o načinu reševanja mejnega spora v zameno za deblokado hrvaških pristopnih pogajanj v EU.

»Pritisk Slovenije je bil, milo rečeno, nekorekten. Hrvaška bo na ta račun morda izgubila del območja, ki ji nesporno pripada, saj je znotraj 12 navtičnih milj od kopnega. Hkrati je točka T5 oddaljena več kot 12 milj od najbližje točke slovenskega kopnega, to je rt Madona v Piranu. Zahteva po neposrednem stiku z odprtim morjem je povsem nepotrebna in v službi nepogašenih nacionalnih strasti iz devetdesetih, saj Sloveniji nesporno pripada pravica do neškodljivega prehoda ladij,« je povedal Davorin Rudolf.

O zahtevi po celovitosti Piranskega zaliva je Rudolf prepričan, da nikjer na svetu ni primera, da bi se ozemlje neke države končalo na črti med kopnim in morjem. »Slovenija zagotovo ne bo imela celotnega zaliva. Če bo Slovenija tudi res dobila stik z odprtim morjem, potem je nemogoče predvideti, kako bo določen celoten potek morske meje. Če tega stika ne bo, potem bi v zalivu morala obveljati sredinska črta po pravilu konvencije Združenih narodov o pomorskem pravu iz leta 1982. Na Hrvaškem trdimo, da posebnih okoliščin (plitvine, plovne poti, čeri ali podobnega) v tem zalivu ni.« Davorin Rudolf pravi, da bo meja na kopnem pri Dragonji ostala takšna, kot je bila 25. junija 1991, in da bo Hrvaška v tem delu zelo verjetno v sporu zmagala.«

Strokovnjak za pomorsko pravo Mitja Grbec je na vprašanja Dela odgovoril: »Arbitražno sodišče ima nalogo, da določi tudi stik Slovenije z odprtim morjem ter režim za uporabo ustreznih morskih območij. Pri obeh nalogah svojo odločitev lahko utemelji ne le na podlagi mednarodnega prava, ampak tudi na pravičnosti in načelu dobrih sosedskih odnosov za doseganje poštene in pravične odločitve, upoštevajoč vse relevantne okoliščine. Tudi po prepričanju nekaterih uglednih tujih strokovnjakov ta dikcija omogoča arbitražnemu sodišču dovolj manevrskega prostora za 'inovativno rešitev',« je dejal Grbec. Na očitek hrvaških strokovnjakov, da je točka T5, kjer se začne odprto morje, več kot 12 milj od piranske Punte, je Grbec navedel dve mogoči 'inovativni rešitvi', in sicer da uporabijo rešitev iz sporazuma Drnovšek-Račan, s katero so določili 2,3 milje širok koridor odprtega morja, ki se je približal slovenskemu morju. Lahko bi bila tudi kakšna vmesna rešitev, na primer, da bi Piranskemu zalivu priznali status notranjih morskih vod in da ima torej značaj teritorija, ki je seveda bližji odprtemu morju, kot je Punta.

Grbec meni, da je zelo verjetno, da meja ne bo potekala po sredinski črti Piranskega zaliva, ni pa nujno, da se bo ujemala s črto iz sporazuma Drnovšek-Račan, ko je Hrvaški pripadlo približno ena petina zaliva. »Dejstvo, da je Slovenija izvrševala dejansko oblast v Piranskem zalivu in zunaj njega na dan 25. 6. 1991, se bo po mojem mnenju štelo najmanj kot posebna okoliščina, ki bo dodatno utemeljevala odmik od sredinske črte. Zelo malo je verjetno, da bi Piranski zaliv v celoti pripadel Sloveniji, prav tako tudi to, da bi slovensko morje segalo do točke T5. Glede stika Slovenije z odprtim morjem sta možnosti dve ali pa njuna kombinacija: bodisi koridor odprtega morja po vzoru sporazuma Drnovšek-Račan bodisi vrnitev statusa odprtega morja delu voda ob osimski meji. Toda sodišče bo moralo določiti tudi, kje bo razmejitev epikontinentalnega pasu med državami v odprtem morju in kje državi lahko razglašata ekonomske cone (od točke T5). Seveda je mogočih 'inovativnih' rešitev še nekaj (na primer skupno teritorialno morje).«

Predstojnik pravne katedre na Fakulteti za pomorstvo Univerze v Ljubljani Marko Pavliha je bolj naklonjen arbitražnemu sporazumu kot pred petimi leti: »Še večji optimist bi bil, če bi bil sporazum boljši. Prvič: če bi bil postopek javen, bi morda spodbudil kak dokaz neposredno iz prakse (ribiči, policisti, solinarji, biologi, zgodovinarji, geografi). Drugič: manjka sklicevanje na načelo zunanje pravičnosti. »Bojim se, da se arbitražna komisija ne bo želela zameriti nobeni strani in bo na podlagi veljavnega dogovora o arbitraži previdno konservativna in nemara malo kreativna, kar pomeni podobno razmejitev kot v primeru sporazuma Drnovšek-Račan. V najboljšem primeru bi dobili celoten zaliv in koridor do odprtega morja.«

Marko Pavliha meni, da bi bilo najbolj pravično, če bi kopenska meja potekala sredi Savudrijskega polotoka: »S čimer bi rešili štiri zaselke južno od Dragonje, celoten zaliv bi pripadel Sloveniji brez očitka, da hrvaška obala ne more ostati brez morja. Naše morje bi pri Savudrijskem rtu zavilo proti točki T5, kjer bi morali dobiti dovolj širok prehod, da bi omogočal varno plovbo.«