dr. Marko Kos
V teh nekaj tednih, ki so pred nami, se bo premier Borut Pahor lahko izkazal ali pa tudi ne. Med ljudmi se širi nova filozofija hitreje kakor gripa. Kdo bo zajahal in zavojeval Slovenijo? Z nemočjo bank, da bi reševale delovna mesta, se konča obdobje svobodnega trga, deregulacije, nizkih davkov, plenjenja države. Začenja se boj za izginulo zaupanje. Hkrati z nalogo »nemogoče« je treba pomiriti bes ljudstva in zanetiti iskro optimizma.
Ljudje niso bili ravno veseli, ko so dobro plačani intelektualci in uradniški strokovnjaki molčali, ko so šli milijoni za reševanje bank, ki so jih tajkunski krediti prisilili na kolena; če pa gre za razbremenitev podjetij in reševanje delovnih mest, so ogorčeni. Pozabili so, kdo daje za plače, od katerih dobro živijo. V resnici pa niso sposobni, da bi napisali zakon brez vrzeli, ki se zato ne obnese in zahteva novelo na novelo.
Kdor tega ne razume, naj opusti misel na dobrohotnost ljudi. Zahodna Evropa nas je pustila daleč za seboj, ukrepala je tako rekoč v nekaj tednih in to že daje rezultate. Niso zdrsnili tako globoko kot mi. V Nemčiji so si zaposleni zlahka priborili štiri odstotke višje plače za letos in prav toliko za prihodnje leto. Brezposelnih imajo manj kot pred štirimi leti. Zato je pri nas ta zagon prakse laissez-faire v hipu spremenil razpoloženje ljudi, Pahor pa ima opravka z besom ljudi, ki iznenada ne priznavajo nobenega vodje. Hočejo nekoga, ki jih bo rešil. Nekoga, ki bo ukrepal odločno in hitro. Do grla so siti cincanja, ko vidijo, da se jim spodmikajo tla pod nogami in da bodo brez pomoči zašli v stisko. V nekaj tednih se je gospodarsko vladanje pokazalo za bankrot. Ministri si podajajo krivdo kakor vroč kostanj, reši jih lahko edino Pahor. Moralo bi slediti obdobje državnih intervencij, vendar ne tako zgrešenih, da podjetniki ostajajo brez kreditov, ker je jamstvena shema polomija, država pa jim ne plačuje storitev, ampak jih neusmiljeno rubi, če zaostanejo z davki za nekaj tednov.
Podjetniki čakajo na odgovor
Gospodarski svet je na novo strukturiran pri temeljih. Podjetniki so povedali, kaj zahtevajo, že spomladi. Zdaj pa hočejo od Pahorja izvedeti, kakšna je usoda teh zahtev. Nočejo več obljub. Na gospodarski zbornici jim je ekonomist Velimir Bole konec novembra razložil, kaj bi morala narediti vlada. Ga je Pahor slišal? Zadolženost Slovenije v tujini se je s 15 milijard evrov leta 2004 povečala na 40 milijard leta 2008, kar je 97 odstotkov BDP in ovira rast tudi v normalnih razmerah. Zato je »rating Slovenije takšen, da bo morala ustrezno dražje plačevati napajanje [z denarjem]«.
Zaradi zapiranja deficita v letošnjem letu ter kapitalskih intervencij se bo javni dolg povečal s sedanjih 22,5 odstotka BDP (konec 2008) na 33 do 34 odstotkov BDP. Zato je nujna poprava jamstvene sheme, ki jo je treba očistiti tistih elementov in omejitev, ki vanjo ne sodijo. Nanašati bi se morala na revolving kredite, ki so v sedanjem zakonu izrecno izključeni. To ni pomembno za zamujene priložnosti ob koncu leta 2008, temveč za financiranje ponovnega zagona zdravega dela gospodarstva.
Za presojo bonitete komitentov, ki jih banke v krizi gledajo zgolj z vidika prevzemanja tveganj, ne pa sposobnosti izpeljave novih poslov, bi morali nujno vzpostaviti »informacijski kapital«, ki ga imajo banke bistveno premalo. Gre za poznavanje poslovanja in zaupanje do menedžerjev, ki bi za najete kredite jamčili, da so jih zmožni tudi odplačati. Brez nove komunikacije ni mogoče računati na financiranje realne gospodarske rasti.
»Slaba banka« kot rešitev za številna prezadolžena podjetja ne pomeni nič drugega kot dokapitalizacijo države za slabe plasmaje bank. In še Boletova presunljiva napoved: »Za anuliranje dodatnega deficita, ki je značilen za letošnje leto in bo tudi za prihodnje, bi moral državni fiskus enajst let imeti vsako leto odstotek primarnega presežka. Tega ni dosegel niti v povprečju dveh najboljših let, ko je bila konjunktura v Sloveniji največja.« Mediji so to njegovo zelo decidirano izjavo ignorirali, je pa za slovensko javnost uničujoča - in streznjujoča za politično elito, ki odloča o ukrepih za premagovanje krize.
Ali ni tega res nihče predvidel? Ali ni maral slišati? Pahor lahko krizo izkoristi. Zdaj ni več na tapeti Hrvaška, ampak gospodarstvo. Ne več Desus, ampak banke. Ne več tajkuni, ampak nelikvidnost podjetij. In kaos v potapljajočih se podjetjih. In obupani ljudje, ki terjajo delo. Ne kdo bo njihov direktor in čigava lastnina bodo, ampak delo. In denar za hrano in za položnice. Ljudje so frustrirani. Ne zaupajo nikomur več. Zato terjajo spremembo. In akcijo. Ne praznih obljub za tisoč evrov, ki jim ne verjamejo, ker so večji realisti. Da bi obdržali vsaj 500 evrov plače, v tem je rešitev. V tej zmedi, ki se veča iz ure v uro, hočejo nov, svež veter. Vsaka ura kaosa pomaga Pahorju. Samo če bo razumel in imel instinkt. Ne tako kot njegovi ministri, ki z gorjačo tolčejo po praznem žaklju in mislijo, da so ljudje neumni.
Dovolj je frazarjenja
Ljudje nočejo več slišati o nereguliranih denarnih trgih, ampak hočejo zamisli, kako jih krotiti. Hočejo slišati iz ust premiera, ne megleno, ampak zavezujoče. Spremembo hočejo slišati že dolgo. Ne fraz, kakršne trosi gospodarska zbornica, ki so brez osnovnih realnih pogojev, saj ni ljudi, ki bi jih izpeljali. Novi izdelki, višja dodana vrednost. Kot da je to novo odkritje! O tem govorijo že najmanj petnajst let. Glavnega vzroka si pa ne upajo imenovati. Ker je to tabu. Da niti v podjetjih niti v državi ni inženirjev, brez katerih so vse skupaj gradovi v oblakih. Zakaj ne zakon o pospeševanju rasti, ki bi davčno razbremenil družine z otroki, povečal otroške dodatke, odpravil davek na dedovanje podjetij in upošteval izgube podjetij pri odmeri davka? Krepitev družin in razbremenitev malih in srednjih podjetij prinaša rast.
Kdo bo zmagovalec in kdo žrtev?
Premier bo lahko zmagovalec krize ali njena žrtev. Med tisoči drugimi. In ljudje imajo pred očmi neko drugo osebo v Nemčiji, ki nam je blizu, saj jih tam dela velik del naših. Angela Merkel je veljala kot mehka, prilagodljiva, mila ženska z modrimi očmi, vendar se je v krizi razkrila kot pronicljiva in ostra ko britev. V nekaj tednih je sprožila obrambo, ki je bila tudi učinkovita. Zakonov ni treba popravljati kakor pri nas, ker bi bili slabo domišljeni in neživljenjski. Vse je delovalo. Če bomo pri nas doživeli okrevanje industrije, bo to njena zasluga. Ni izgubljala besed, ni pošiljala napačnih signalov. Izbrala si je odlične ministre, ki jih ni treba nenehno klicati na zagovor. Ljudje si želijo takšnih sprememb in reforme, ki jih je lahko črkovati tudi po ljudsko. In otipati posledice.
Spomnimo na čas pred slabim letom, ko je Pahor sprejemal pakete. Večino po nemškem vzoru. Vendar s popusti in z birokratskimi zadržki, ki so se mu maščevali. Obljubljal je rešitev delavstvu. Ni maral delovati privzdignjeno in profesionalno. Kazal je smisel za skrbi in stiske delovnega prebivalstva. Ker je država še vedno posredni lastnik pretežnega dela industrije in bank, bi lahko to skrb tudi uresničil. Podpora delavskih množic mu je bila zagotovljena.
Meščanski levi liberalci niso pomenili nič, bili so zavora. Potreboval je sindikate. In tu se je začela lomiti podpora. Ne se zanašati na sindikate, delavci in delavke so bolj samostojni, kot smo vajeni iz socializma. Znajo razmišljati in postavljati zahteve. Brez slepomišenja in razredne filozofije. Znajo sprejemati kompromise, če jim bo tako bolje kazalo. Ne bodo šli na nož, ker vedo, da lahko na koncu izgubijo. Pahor se med njimi dobro počuti. Je eden izmed njih. Ni tako daleč nad oblaki kot nekateri nekdanji premieri. Deluje bolj emocionalno. Mislim, da se zaveda, da se je kriza na ulici začela že davno pred krizo na borzi. Ve, da so lahko tu tisočkrat hujše posledice, ki jih bo z besedami komaj mogoče gasiti.
Trdne čase bodo preživeli dovolj trdni
Vsakdo ve, da brezposelnost že dolgo narašča, da delavske mezde že dolgo stagnirajo. Da se lastniki in menedžerji zanje niso zmenili. Borili so se za svoje blagodati, videli so samo sebe. Zato so danes tako osupli in nemočni. Pahor se ne sme zanašati na sindikate, ker so jih ljudje spregledali. Sam bo moral biti delavski voditelj. O srednjem sloju molčijo vsi politiki. Kot da ga ni. Ker se ga bojijo. Pahor bo moral iti z njim. Kajti na njem temelji država.
Kdor je dovolj trd, bo preživel hude čase. To geslo velja za vse. Pri ljudeh nima nihče prednosti. Šli bodo za tistim, ki jim bo dal možnosti za preživetje. Izgubili so vse iluzije, čvrsto stojijo na tleh. Ideologije so zanje lanski sneg. Lepe besede prav tako.
Iz torkove tiskane izdaje Dela