Tiskane izdaje
Celje, Slovenj Gradec – Projekt Lions kluba Celje, kjer so se v sodelovanju z ministrstvom za kmetijstvo in okolje ter Mercatorjem lotili razdeljevanja odvečne hrane iz trgovskih centrov, se je izkazal za uspešen način, kako koristno uporabiti hrano, ki je sicer še povsem ustrezna, a bi zaradi strogih sanitarnih predpisov ob koncu dneva končala kot biološki odpadek. Pobudo bodo razširili na vsaj sedem slovenskih mest.
Za prejemnika hrane so najprej izbrali celjski center Socio, ki združuje zavetišče za brezdomce, materinski dom in varno hišo. Kot je povedal Zdenko Podlesnik, pri Lions klubu pooblaščen za projekt Viški hrane, tovrstno posredovanje hrane že uspešno poteka tudi v Mariboru in Trbovljah, v nekaj mesecih pa bodo začeli še v Slovenj Gradcu in Kopru, dogovarjajo pa se tudi v Novem Mestu, Kranju in Ljubljani.
Pogodbe o donaciji odvečne, neprodane hrane so že sklenili z Mercatorjem in Tušem, pridružil se bo tudi Spar. Gre predvsem za dnevno svežo in pripravljeno hrano, ki ji rok uporabe poteče ob polnoči istega dne – kruh in pekovske izdelke, pečeno meso, solate, narezano sadje in zelenjavo, sendviče, mleko in mlečne izdelke ter sladice. Prostovoljci hrano ob 21. uri v trgovinah prevzamejo in takoj odpeljejo do zavetišč, kjer sami poskrbijo za shranjevanje in nadaljnje razdeljevanje.
Vodja celjskega zavetišča za brezdomce Zdenka Zrinski poudarja, da je zanje tovrstna pomoč izjemnega pomena. »S tem imajo zdaj naši uporabniki namesto enega tri obroke na dan, njihove prehrambene navade pa so se zelo izboljšale, manj je tudi alkoholiziranosti – saj vemo, prazna vreča pač ne stoji pokonci.« Prav tako s to hrano vsak dan pomagajo številnim družinam s štirimi ali več otroki, prejemnikom denarne socialne pomoči, uporabnicam materinskega doma, varne hiše in kriznega centra za mlade ter tistim, ki pri njih sami prosijo za hrano.
V Celju bodo projekt Viški hrane še razširili, saj odpirajo razdeljevalnico hrane, za katero jim je prostor odstopila mestna občina. Tako bo brezplačna hrana neposredno na voljo tudi drugim občanom, ki jo potrebujejo, ne le tistim, ki so vključeni v katero od omenjenih socialnih ustanov. S centrom za socialno delo se bodo dogovorili, kdo bo upravičen do hrane. »Želimo čim bolj anonimen sistem, da uporabniki ne bodo stigmatizirani in da jih ne bo sram priti po hrano, hkrati pa mora biti nek nadzor nad razdeljevanjem, da ne bi prihajalo do zlorab,« pojasnjuje Podlesnik.
Ko dohodek ne zadošča več niti za hrano
Med prejemniki že dolgo niso več samo brezdomci, temveč tudi družine, zaposleni, upokojenci, otroci.
»S to hrano nahranimo tudi veliko družin, otroci dobijo kakšen priboljšek, slaščico, tudi v kriznem centru so otroci neizmerno hvaležni za vsako tortico,« pove vodja celjskega zavetišča za brezdomce Zdenka Zrinski. Potrebe po hrani se v zadnjih letih zelo povečujejo. »Ljudje nas vse pogosteje kličejo za hrano, čeprav jim je nerodno in se ne želijo izpostavljati. Vsaki mami je hudo, če nima česa dati v lonec. Pred dnevi sem naletela na urejenega gospoda, starega okrog 75 let, ki je v Celju za hotelom brskal po smetnjakih za hrano. Naslednji dan smo mu pripravili vrečko hrane, ki jo dobimo iz trgovin. Taki ljudje se ti res zasmilijo; vse življenje so delali, pa nimajo za hrano. Pomagati želimo tudi mladim in družinam, katerih dohodki kljub zaposlitvi enega ali obeh odraslih ne zadostujejo, da bi si lahko kupili hrano za ves mesec.«
Strogi higienski ukrepi
»Prevzemamo samo zapakirano hrano v embalaži, se je ne dotikamo in jo prevažamo v ustreznih škatlah. Prostovoljci, ki sodelujemo pri prevozih hrane, pa smo se tudi usposobili glede zahtev higienskega standarda HACCP,« pojasnjuje Zdenko Podlesnik, ki kot vodja projekta Viški hrane sodeluje pri prevzemu, prevozu in dostavi hrane iz trgovskih centrov tudi kot prostovoljec. Vso donirano hrano že v trgovini popišejo in stehtajo, seznam pa mora ob dostavi potrditi tudi prejemnik v zavetišču.
»Skupaj z ministrstvom si prizadevamo, da bi omogočili uporabo hrane, ki ima pač neki datum uporabnosti, a tudi po tem datumu z njo ni nič narobe. Mislim, da lahko kmalu pričakujemo, da bo rok, ko mora uporabna, neoporečna hrana iz prometa, podaljšan. Veste, koliko je te hrane?!« pove Zrinskijeva. »Tudi sama v nedeljo skuham za ponedeljek in torek, pa ni nič narobe s tem. Seveda je treba upoštevati najslabši možni scenarij, zato je bistveno, da hrano, ki jo prevzamemo ob devetih zvečer, razdelimo najpozneje do devetih, desetih naslednje jutro.« Gre za zdrav razum, poudarja Podlesnik. Hrano, ki je še ustrezna, zdaj dobijo tisti, ki si je sami ne morejo privoščiti.
»Marsikateri poslovodja je tudi že prej na lastno pest kdaj komu kaj dal, za kar je pač imel pooblastila. To bi radi čim bolj organizirano uredili, da ne bo sporno ne zakonsko, ne higiensko, ne z vidika upravičenosti prejemnikov.«
