Tiskane izdaje
Izola – Glede na pričakovanja številnih zdravstvenih zavodov v Sloveniji, da bi po uveljavitvi evropske direktive o prostem pretoku bolnikov lahko doživeli veliko večje povpraševanje po teh storitvah iz tujine, bi lahko računali tudi na precej večje prilive v slovensko zdravstveno blagajno. A vse kaže, da računi niso tako preprosti in da v Sloveniji na te računice nismo najbolje pripravljeni.
V Splošni bolnišnici Izola bi se zdaj lahko uresničil vsaj dvajsetletni sen, da bi njene zmogljivosti izpopolnili bolniki iz hrvaške Istre. Izolsko bolnišnico so v jugoslovanskih časih gradili tudi za vsaj nekaj občin hrvaške Istre. Toda po osamosvojitvi je Izola izgubila veliko večino teh bolnikov in s tem tudi priliv prihodkov. Vsa prizadevanja (ni jih bilo malo) so bila v preteklosti zaman, konec oktobra pa bodo hrvaški bolniki iz Istre spet bolj ali manj normalno lahko iskali pomoč v Izoli. V izolski bolnišnici je bila že puljska lokalna TV, ki je pripravila prispevek in ugotovila, da ima izolska bolnišncia tako po diagnostiki in po vseh zmogljivostih veliko prednost pred puljsko bolnišnico, prav tako ima prednosti glede kakovosti bivanja. Z vodstvom izolske bolnišnice so se o tem že pogovarjali župan in podžupan umaške občine, predstavniki hrvaškega ministrstva in nacionalne zavarovalnice.
Direktor SBI Jani Dernič nam je povedal, da ima izolska bolnišnica veliko izkušenj s tujimi pacienti. Na leto sprejmejo do tri odstotke hospitalnih bolnikov tujcev (od 600 do 700 na leto) in v ambulantah približno 5000 bolnikov. »Računamo na večji priliv hrvaških bolnikov zaradi bližine, tradicije in tudi zato, ker ni jezikovnih ovir. Hrvaški pacienti bodo za nenujna zdravljenja dobili povrnjen strošek v višini, ki ga njim doma priznava nacionalna zavarovalnica. Za nujna zdravljenja pa vse stroške. Italijanskih pacientov bi lahko bilo veliko več zato, ker so naše cene precej nižje. Toda naša ovira je, da morajo tudi tuji pacienti pri nenujnih zdravljenjih upoštevati čakalne vrste. Pri čakalnih vrstah smo na slabšem, saj teh pri Italijanih skoraj ni ali pa jih je precej manj,« je pojasnil Dernič.
Nezmogljivost
Največji problem slovenskega zdravstva so kapacitete. Te so že zdaj na robu in v izolski bolnišnici, ki bi lahko pričakovala paciente iz dveh sosednjih držav, ta možnost prostega pretoka bolnikov ne bo izkoriščena. V hospitalno zdravljenje lahko namesto sedanjih 15.000 bolnikov na leto sprejmejo še največ tisoč (to je pet odstotkov). V ambulantnem zdravljenju (kjer sprejmejo na leto 140.000 bolnikov) pa v rednem delovnem času skoraj ni več prostora. »Zato bomo stvar poskušali rešiti s samoplačniškimi ambulantami. V teh ni čakalnih dob in tudi cene bi lahko določili višje. Ugotavljamo namreč, da so naše cene precej nižje v primerjavi z italijanskimi. Zaradi tako nizkih cen ni nujno, da bi več opravljenega dela tudi prinašalo dobiček,« je nekoliko nezadovoljen direktor Dernič. Po njegovem mnenju Slovenija ni ustrezno pripravljena na direktivo o prostem pretoku bolnikov. Najprej zato, ker se že desetletja otepa določitve kadrovskih standardov (brez teh se slovensko zdravstvo sploh ne more ustrezno primerjati z evropskim in težko opravi zahtevane akreditacijske postopke). Prav tako se z odprtjem trga zdravstvenih storitev izkazuje kot popolnoma neustrezna sedanja politika cen zdravstvenih storitev. Na številnih področjih so slovenske cene zdravstvenih storitev tako (namenoma) podcenjene, da je po takih cenah (ekonomsko gledano) pravzaprav nesmiselno zdraviti kogar koli, ker takšne cene prinašajo izgubo.
