»Hudo je; en mesec sem na poti, a nikjer ni bilo tako«

Cirkulane − V Halozah in Prlekiji se je v bližini hrvaške meje včeraj zdelo, da Slovenija kot država ne obstaja. Begunci so, lačni in prezebli in brez kakršnih koli informacij, izgubljeno in prestrašeno čakali na nadaljevanje svoje poti. Policisti so poleg svojih nalog opravljali še vse tisto, kar bi morala opraviti država.

»Prispeli smo ob desetih zvečer. Hrvati so nas z avtobusi pripeljali v bližino slovenske meje in nam rekli, da je Slovenija oddaljena deset minut. Do sem smo hodili dve uri. Tisti bolj šibki tudi več. Uničeni smo. Že ves dan smo brez vode in hrane. Zebe nas. Kaj se dogaja? Morda vi kaj veste? Izgubljeni smo,« me je na parkirišču ob industrijskem poslopju v bližini Cirkulan ob slovensko-hrvaški meji nagovoril Džaved iz afganistanskega Kandaharja. Skupaj s približno 350 sotrpini je na jesenskem hladu čakal na svoj naslednji korak na neskončno dolgi »balkanski« begunski poti proti Evropi.

Prepuščeni samim sebi

Velika skupina beguncev, ki je čakala na premik proti Avstriji, pozno popoldne pa po celodnevnem čakanju le dočakala premik do bližnjega namestitvenega centra, je bila ves čas prepuščena le sami sebi. In seveda − utrujenim policistom. Ti ob svojih jasno določenih nalogah opravljajo še vse druge naloge, ki bi jih namesto njih morale opraviti država in humanitarne organizacije s pomočjo prostovoljcev. A v zadnjih dneh se zdi, da kaj takšnega, kot je slovenska država, ne obstaja. Nekompetentnost in obsesivna prepredenost z birokracijo, ki na pogon negativne selekcije »vodita« našo državo, povzročata zamude in prelaganje odgovornosti; vse skupaj pospešeno vodi v kaos.

»Hudo je … En mesec sem na poti, a nikjer ni bilo tako. Povsod smo lahko šli naprej. Ko smo enkrat vstopili v državo, smo se registrirali in z avtobusi, vlaki in taksiji šli hitro naprej. Tu čakamo. Nobenih informacij nimam. Držijo nas v kletki. Kakor da bi bili kriminalci. Ali živali. Vso noč smo bili pokonci. Zeblo nas je, bili smo blatni in mokri. Žejen sem. Imate morda kaj vode?« je dejal 20-letni Sirec iz Idliba, ki ni hotel povedati svojega imena. »Koliko je do Avstrije? Ena ura? Šel bi peš, a mi ne pustijo nikamor,« je dodal in jezno odvihral k svojim tovarišem, ki so jih vidno nervozni policisti − pripadniki posebnih enot, ki že tri dni zapored delajo po tudi po dvajset ur na dan − z vpitjem postavljali v vrste.

Po dolgih urah čakanja so lokalni gasilci beguncem dostavili nekaj hrane. Ribje konzerve, prepečenec in mleko. Tik pred tem se je med razdeljevanjem jabolk skoraj zgodil stampedo, zato so policisti nastopili precej grobo, a kolektivno »kosilo« je vendarle vsaj malce pomorilo precej nemirne duhove.

»Rad bi v Nemčijo. Imam dovolj denarja za pot s taksijem do avstrijske meje. Ne pustijo me naprej. Bojim se, da nas bodo kmalu začeli vračati proti Turčiji. Toliko smo prehodili … Rad bi le živel v miru. Človek sem. Tako kot ti. Kot kdor koli. Jezen sem. Ničesar ne morem storiti. Ko bi mi vsaj pustili, da bi lahko hodil naprej. Tako bi imel vsaj občutek, da sem na poti,« je sam od sebe pripovedoval 24-letni Ali iz afganistanskega Džalalabada, ki je na poti skupaj s tremi prijatelji. Vsi so bili na robu fizičnega kolapsa. Za nekaj minut so legli na hladna tla, potem pa so se, sestradani, postavili v vrsto za hrano.

Kje so humanitarne organizacije?

Čeprav so humanitarne organizacije na družabnih omrežjih prosile za pomoč, prostovoljcev in aktivistov ni bilo. »To je stvar slabe koordinacije. Ne vem, kaj se dogaja, a tako ni prav. Sistem ne deluje,« se je jezil Igor iz Slovenske filantropije, ki je bil ure in ure edini prostovoljec. Ukvarjal se je z vsem: od iskanja hrane od iskanja izgubljenih družinskih članov. Poleg slabe organizacije − na državni in lokalni ravni − je ravno razdeljevanje begunskih družin na hrvaško-slovenski meji postalo že skoraj »epidemičen« problem, s katerim se spopadajo tudi v namestitvenem centru v Središču ob Dravi, ki smo ga obiskali včeraj dopoldne. V dveh urah sta od tam proti Šentilju odpeljala dva avtobusa beguncev. Policisti so šotorišče, kjer je dovolj hrane in humanitarnih delavcev, poskušali hitro izprazniti, saj so bili na poti že novi begunci.

»Tu sem od včeraj zvečer. Peš smo prišli čez mejo. Hrvati so nas do meje pripeljali z avtobusi. Čakamo … Čakamo. Upam, da bom že danes zvečer v Avstriji. Prihajam iz Kamišlija na severu Sirije. Sem Kurd. Bil sem vojak v vladni vojski, a sem iz Sirije pobegnil, ker se nisem hotel boriti proti svojim ljudem. Študiral sem. Rad bi si našel delo. Najraje v Nemčiji,« je v namestitvenem centru, ki je postavljen med železniško progo in zadnje dni zelo blatne njive, povedal kurdski Sirec Azad. »Hvaležen sem. Vsem sem hvaležen,« je dodal.

Avtobusi so se odpeljali, bliža se še en vlak

Pozno popoldne, ko se je med haloškimi griči spet začelo hladiti, je pred industrijski kompleks v Cirkulanah vendarle pripeljalo več avtobusov. Do tedaj so begunce (precej selektivno) odvažali proti namestitvenim centrom v bližnjih Gruškovjah in v Središče ob Dravi, kamor je v času našega poročanja s hrvaške strani približeval še en vlak z begunci. Ko so pripeljali avtobusi, so begunci v polnem sprintu, skoraj v deliriju, stekli proti izhodnim vratom parkirišča. Policisti, ki so beguncem razdelili večino svoje hrane in pijače, so jih komaj zaustavili. Tudi z grobo silo. Nekaj ljudi je popadalo po tleh. Precej je bilo kričanja. Takšnih podob ni lahko gledati. A razmere so se hitro »stabilizirale«. Avtobusi so odpeljali.