Tiskane izdaje
Ljubljana – Prvič bodo za skupno mizo sedli deležniki in pisci izhodišč za zakon o visokem šolstvu. Te med drugim predlagajo vsebinsko in izvedbeno ločitev med visokošolskimi strokovnimi in univerzitetnimi programi, ki so si zdaj, čeprav bi morali slediti različnim ciljem, zelo podobni.
Število visokošolskih študijskih programov je pri nas nadpovprečno: v Evropi jih je na milijon prebivalcev 200, v Sloveniji 400. Hkrati nacionalna agencija za kakovost v visokem šolstvu (Nakvis) ugotavlja, da število programov na večini univerz kljub zmanjševanju števila študentov še kar vztrajno narašča. Čeprav imajo nekateri študiji iz leta v leto zelo malo študentov ali celo nič vpisanih. Tudi nekateri predmeti se zaradi majhnega zanimanja izvajajo samo v obliki konzultacij, je v izhodiščih za novi zakon o visokem šolstvu sklepe Nakvisa povzelo ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport.
Poleg tega so ugotovili tudi, da se univerzitetni in visokošolski programi vsebinsko premalo razlikujejo. Nekatere fakultete te programe celo skupaj izvajajo. Zato je cilj ekipe, ki je pripravljala izhodišča, vodil jih je državni sekretar Peter Maček, vsebinsko in izvedbeno ločiti strokovni študij od univerzitetnega. Kajti, kot poudarjajo, morala bi zasledovati popolnoma drugačne cilje. Danes jih ne.
Hkrati bi študenti strokovnih programov obvezno imeli praktično usposabljanje v obsegu 15 kreditnih točk (letnik jih ima 60), v predavalnicah pa bi jih učili tudi kadri iz prakse. V izhodiščih je namreč tudi točka, zaradi katere se deležniki sicer ne razburjajo na glas, potiho pa verjetno že, da bi vsaj tretjina predavateljev na strokovnih programih morala imeti vsaj triletne izkušnje iz neakademske sfere.
Kljub omenjenim spremembam bi tudi strokovne programe še naprej lahko izvajale univerze. To namreč ne pomeni nujnega razdruževanja obstoječih univerz, omogoča pa, poudarjajo na ministrstvu, v prihodnje ustanavljanje politehnik, ki bi se osredotočale predvsem na povezovanje teorije in prakse. Te bi morale aktivno sodelovati z okoljem, izvajale pa bi programe le na prvi in drugi stopnji. Po novem bi morali pri pripravi teh kot tudi univerzitetnih programov sodelovati tudi delodajalci.
***
Janez Škrlec, predsednik odbora za znanost in tehnologijo pri obrtno-podjetniški zbornici
Ideja o ustanavljanju politehnik je vsekakor primerna in jo podpiram v primeru, da bodo koncipirane tako kot so v tujini, še zlasti v državah, kjer uspešno delujejo. Tam so organizirane tako, da pride do povezovanja teorije in prakse. Predvsem pa politehnike v tujini sodelujejo tudi z gospodarstvom in so usmerjene v gospodarski razvoj. Po mojem bi bilo modro, da bi se univerze učinkovito povezovale tudi z različnimi javnimi raziskovalnimi zavodi.
Pri nas v Sloveniji ni lahko predvidet posledic, predvsem, ker se v praksi le malo katera ideja realizira tako, kot je bila v začetku načrtovana. Največkrat se premalo upošteva javno mnenje in strokovni argumenti. Velikokrat se žal stvari spremenijo tudi zaradi vpliva politike. V Sloveniji je težko spremembe izpeljati na način, da bi se lahko povsem izognili različnim vplivom in posledicam.
Če sem povsem odkrit se resno bojim, da bo pri nas in v teh razmerah in sistemu to zelo težko izvedljivo.
izr. prof. dr. Štefko Miklavič, prorektor za znanstveno-raziskovalno in razvojno delo na Univerzi na Primorskem
Ideja o ustanavljanju politehnik je, po mojem mnenju, vsebinsko primerna predvsem s stališča povezovanja znanosti in gospodarstva. Povezovanja med raziskovalci in gospodarstvom je v Sloveniji premalo, in v kolikor bi bil koncept (predvsem naravoslovno-tehnološko usmerjenih) politehnik dobro premišljen, bi to vsekakor pripomoglo k dvigu tako kakovosti kot kvantitete tega povezovanja, kakor tudi k boljši zaposljivosti diplomantov.
Vendar pa menim, da v trenutnih razmerah ustanavljanje politehnik ni smiselno, oziroma ni izvedljivo. Prioriteta države bi v trenutnih razmerah morala biti ureditev sistemskega in preglednega financiranja obstoječega visokošolskega sistema, zagotovitev ustreznih finančnih okvirjev za njegovo kakovostno delovanje, ter ureditev akreditacijskih postopkov. Obstoječi visokošolski sistem je trenutno finančno izjemno podhranjen, kar že sedaj resno ogroža njegovo kakovost. Če bi za ustanavljanje in delovanje politehnik dodelili sredstva, namenjena financiranju obstoječega visokošolskega sistema, bi to neizogibno pomenilo padec njegove kakovosti. Ker bodo predavatelji in raziskovalci obstoječega visokošolskega sistema predstavljali znanstveno-raziskovalno (ter v nekaj manjši meri tudi pedagoško) podstat politehnik, bo to rezultiralo tudi v nekakovostnem delovanju politehnik. Tega pa vsekakor ne smemo dovoliti.
izr. prof. dr. Patricio Bulić, prodekan za razvojna vprašanja na fakulteti za računalništvo in informatiko
Na fakulteti imamo univerzitetni in visokošolski strokovni študijski program. Medtem ko je prvi namenjen pridobivanju poglobljenih in teoretičnih znanj ter pripravi na magistrski in kasneje na doktorski študij, je visokošolski strokovni veliko bolj praktično usmerjen. Študentom omogoča pridobitev inženirskih znanj, ki naj bi bila neposredno uporabna v praksi. V tretjem letniku imajo obvezno strokovno prakso v podjetju. Imamo dva predmeta, ki ju v celoti izvajata predavatelja iz gospodarstva, ter okvirno 20 triurnih predavanj strokovnjakov iz prakse. Torej že sedaj izvajamo vsebine, ki naj bi po predlogu novega zakona sodile na politehnike. Delitev študijev na univerzitetne in strokovne programe se nam zdi smiselna.
V Sloveniji imamo (glede na majhnost) preveliko razdrobljenost visokega šolstva, zato na ustanavljanje novih zavodov gledamo z rahlo skepso in v tem trenutku v dodatni delitvi ne vidimo prednosti, a ustanavljanju ne nasprotujemo. Moramo se pa zavedati, da vsak zavod (tudi že manjša organizacijska enota) potrebuje materialne, finančne in kadrovske pogoje za nemoteno delovanje. V sedanjih pogojih, kjer se sredstva za visoko šolstvo krčijo, se nam ustanavljanje politehnik ne zdi izvedljivo.
red. prof. dr. Slavko Splichal, profesor na fakulteti za družbene vede
Idejo politehnik je uveljavil nacionalni program visokega šolstva 2011-2020, ki je bil sprejet spomladi leta 2011. Po tistem času nisem zasledil nobene študije, ki bi poskušala ugotoviti, kje, za koga, za kaj, na katerih disciplinarnih področjih in v kakšnem obsegu bi bilo v Sloveniji smiselno in potrebno oblikovati politehnike ter kdo naj bi bili njihovi ustanovitelji. Ponujena zakonska možnost zelo lahko vodi v stihijsko ustanavljanje politehnik, tako kot se je to pred časom zgodilo z ustanavljanjem zasebnih visokih šol. Splošni pogoj, da mora politehnika vključevati vsaj tri (katerakoli!) izobraževalna področja, omogoča, da se bodo politehnike ustanavljale tudi na suficitarnih področjih (upravne in poslovne vede, ekonomija, izobraževalne in družboslovne vede nasploh). Zahtevi, da mora biti vsaj polovica predavateljev na politehniki redno zaposlenih in da jih mora najmanj tretjina imeti vsaj triletne »neakademske« izkušnje, obetata nove zaposlitve v okoliščinah, ko že za uveljavljene visokošolske institucije zmanjkuje javnih sredstev. Ne zveni torej zelo premišljeno in modro.
izr. prof. dr. Milan Jurše, profesor na ekonomsko-poslovni šoli Maribor
Predlagatelj novega modela visokošolskega izobraževanja očitno spregleda nujnost obstoja ustrezne gospodarske strukture in kulture povezovanja gospodarstva z akademsko sfero, saj ne nazadnje že sedanji sistem obveznega praktičnega izobraževanja študentov v delovnem okolju ne daje ustreznih rezultatov, ker ključni akterji v tem procesu ne prepoznavajo eksplicitne dodane vrednosti takega sistema priprave študentov na strokovno delovno okolje po diplomi.
Vsako zgolj tehnično presajanje tujih modelov, tako npr. finskega modela politehničnega izobraževanja, kot tudi poslovnih modelov korporacijskega upravljanja in vodenja univerzitetnih institucij v slovensko okolje bolj ‘diši' po novi ‘visokošolski reformi zaradi forme', ne pa na strateški koncept posodobitve visokošolskega izobraževanja, zato bi ga veljalo zavrniti in najprej opraviti resnično vsestransko in poglobljeno analizo o potrebah konsistentnega visokošolskega izobraževanja za v razvoj naravnano bodočo družbo Slovenije in usklajene razvojne strategije slovenskega gospodarstva oziroma celotne družbe in njihovih potreb (resursnih, finančnih in drugo).
