Boris Šuligoj, Koper
Ljubljana – Slovenija naj zahteva izločitev dr. Budislava Vukasa iz članstva arbitražnega sodišča za določitev meje med Slovenijo in Hrvaško. Tako je še pred sredinim uradnim hrvaškim imenovanjem svojega arbitra predlagal dr. Marko Pavliha, predstojnik pravne katedre na Fakulteti za pomorstvo in promet (UL). Številni drugi slovenski strokovnjaki menijo drugače.
Budislav Vukas, eden vodilnih hrvaških strokovnjakov za pomorsko pravo in nekdanji sodnik Mednarodnega sodišča za pomorsko pravo v Hamburgu, je po Pavlihovem mnenju sporen zato, ker je v preteklosti večkrat javno objavil svoja radikalna stališča do določitve slovensko-hrvaške morske meje.
»Iz Vukasovih stališč je očitno, da ima o zadevi že izdelano mnenje, kar pomeni, da ni primeren za sodnika. Tako kot sodnik, ki začenja kakršenkoli postopek z že izdelanim mnenjem, ni primeren za sodnika, tudi Vukas ne bi smel biti arbiter v tej zadevi. Je v nekakšnem konfliktu interesov (natančneje issue conflict), kar je v nasprotju z arbitražnim sporazumom. Od njega ni mogoče pričakovati, da bo odločal nepristransko ali neodvisno. O tem govorijo smernice Mednarodnega odvetniškega združenja pa tudi izbirna pravila Stalnega arbitražnega sodišča za razsojanje v sporih med dvema državama. Eden izmed vzrokov za zahtevo po izločitvi je ta, da ko bodo arbitri enkrat potrjeni, bo zanje veljalo, da so povsem brez madeža in lahko enakopravno odločajo,« je prepričan Marko Pavliha. Vse pa kaže, da s svojim stališčem ni povsem prepričal večine drugih slovenskih pravnikov in diplomatov.
Dr. Ernest Petrič, predsednik ustavnega sodišča, na primer, meni, da je Budislav Vukas ugleden profesor mednarodnega prava in kot nekdanji sodnik in podpredsednik Mednarodnega tribunala za pomorsko pravo (ITLOS) z mednarodnimi referencami. »Pred kratkim je pred Meddržavnim sodiščem v Haagu uspešno zastopal Makedonijo v sporu z Grčijo. Težko je pričakovati, da bo Hrvaška zlahka umaknila svojega strokovnjaka. Profesorja Vukasa je predlagala za svojega nacionalnega arbitra. Podobno je Slovenija predlagala svojega. Za uspešno zahtevo po izločitvi nacionalnega arbitra morajo biti res tehtni razlogi. To, da mu bodo bližja stališča države, ki ga je imenovala, ni dovolj. To se od nacionalnega arbitra celo pričakuje. Zato so zahteve ene stranke v sporu, ki tudi sama predlaga lastnega nacionalnega arbitra, da se izloči nacionalni arbiter druge stranke, redke. Če se izrazijo, pa navadno vnaprej obremenijo delo arbitraže,« pravi izkušeni in ugledni slovenski diplomat in dodaja: »Kako naj se odloči naša vlada o zanimivi pobudi prof. Marka Pavlihe, ne morem reči nič zanesljivega. Kljub glasnim zavezam, da se bodo ob pripravah na arbitražo združile vse naše strokovne moči, sem tako kot več drugih, ki smo se v preteklih letih ukvarjali z mejo s Hrvaško in med drugim pomagali zasnovati sporazum Drnovšek-Račan, za zdaj brez kakršne koli vednosti o naših pripravah in strategijah. Brez te vednosti pa nisem v položaju, da bi karkoli svetoval, in še manj, da bi z nasveti prevzemal kakršno koli odgovornost.«
Danijel Starman, odvetnik v pokoju iz Kopra, ki pa je bil doslej v svetovalni skupini slovenskih strokovnjakov, meni, da odločitev arbitražnega sodišča o meji na morju ne more biti odvisna samo od enega arbitra. »Najverjetneje so res izpolnjeni vsi pogoji za takšno izločitev člana arbitražnega sodišča, toda Slovenija bi si s tem naredila več škode kot koristi, saj bi se s takšno zahtevo po izločitvi zdelo, da nima vsebinskih argumentov za svoje predloge o razmejitvi. V interesu Slovenije je, da je Hrvaška imenovala tako okuženega arbitra, ki v preteklosti ni pomišljal pri postavljanju ekstremnih stališč in rešitev. V strokovnih krogih se Vukas ni izkazal ravno kot strokovnjak, ki bi imel konsistentna in upoštevanja vredna stališča. Zato ne soglašam s tem, da bi morala Slovenija zahtevati njegovo izločitev,« je zelo jasen dolgoletni vnet borec za mejo v Istri.
Dr. Andrej Rahten, raziskovalec v Znanstveno-raziskovalnem centru SAZU, dobro pozna izločitvene argumente Marka Pavlihe, ki po Rahtenu kažejo njegovo poudarjeno skrb za slovenske nacionalne interese. Vendar si težko predstavlja sodnika, ki ga je v sodišče imenovala lastna država in ki ne bi njenih stališč zagovarjal z vso odločnostjo: »Nacionalni sodnik si preprosto ne more privoščiti, da bi bil nevtralen: država ga je pač postavila zato, da zagovarja njena stališča. Ni mi znano, da bi se kdaj kateri od države postavljeni arbiter odločil v nasprotju z lastnim nacionalnim interesom. Upravičeno je torej zgolj pričakovati, da bo tudi slovenski nacionalni arbiter dr. Jernej Sekolec državna stališča zagovarjal odločno kot njegov hrvaški kolega. Če ga bo prekosil po uglajenosti nastopa, pa bomo seveda še bolj zadovoljni.«
O izraženem slovenskem dvomu o hrvaškem arbitru poroča tudi tržaški Piccolo, ki dodaja, da so se tudi v Zagrebu pojavili očitki na račun slovenskega člana arbitraže. Toda, sklene italijanski dopisnik iz Zagreba, zelo malo verjetno je, da bi ena ali druga stran v resnici zahtevali izločitev arbitra nasprotne strani.