In memoriam: Drago Demšar

Nekega večera ob koncu osemdesetih let me je klical nizozemski novinar, ves obupan, ker je pravkar v roke dobil uradni papir o izgonu iz države. Kaj naj naredi, je spraševal. Ali poznam kakšnega dobrega odvetnika, ki bi mu povedal, kako ravnati. Ura je bila pozna, izgnani novinar je bil nekje pri Kopru. Rok, ko bi moral zapustiti SFRJ, se mu je iztekal. Poklical sem Draga Demšarja, na hitro razložil situacijo in se z njim dogovoril, da čez eno uro pri kavarni Evropa sreča izgnanega tujca. Po uvodnih šalah je pregledal papirje, ugotovil, da domnevno sporno ravnanje ni dovolj natančno opisano. »Čista samovolja,« je pripomnil. Razmišljal je s hitrostjo najboljšega hitropoteznega šahista. Novinarja je potolažil, da je vse skupaj nezakonito. Ne spominjam se več, kakšen je bil končni nasvet. A to niti ni bistveno.

Kar hočem povedati, je nekaj drugega. Ko je socializem še čvrsto stal na obeh nogah in se ni trudil, da bi bil ukrojen po meri človeka, je bila telefonska številka Draga Demšarja zadnja rešilna bilka. Če smo imeli člani novinarske skupnosti problem z oblastjo, je bil Drago Demšar tisti, na katerega je človek naslovil klic v sili. Ko je tajno policijo goreče zanimalo, kdo stoji za oblikovalsko skupino Novi kolektivizem, ki je s predelanim plakatom provocirala oblast ob praznovanju dneva mladosti, so oblikovalci klicali Draga Demšarja. Ko je pravni nasvet potrebovala revija Mladina, je pritekel Drago Demšar. Ko so Igorja Vidmarja miličniki preganjali, češ da se po mestu sprehaja z značko, na kateri je narisan kljukast križ (ta je bil prečrtan, da ne bo nesporazuma), ga je branil Drago Demšar. Ker je bil krepak mož, mu ni bilo odveč, če se je med kakšno hišno preiskavo tudi nekoliko prerival. Ko so leta 1984 v Beogradu sodili tako imenovanim anarholiberalom z beograjske svobodne univerze, ga je sodno osebje odneslo iz dvorane. Med procesom na vojaškem sodišču leta 1988 ga je na Roško cesto prinesla vojaška policija, ker je bilo sojenje četverici, znani po kratici JBTZ, zaprto za javnost.

A sklep, da je pravne dileme reševal s fizično silo, bi bil globoko napačen. Drago Demšar je bil predvsem izvrsten kazenski pravnik. Ob tem, da je samozavestno in natančno citiral paragrafe, je prebiral tudi pravno teorijo. Ker je prebiral pravno teorijo, je razumel, kakšno naj bi bilo primerno razmerje med državno oblastjo, za katero so delali represivni aparat, tajne službe, vojaške divizije in za dobro mero še PTT, ter posameznikom, ki ima na svoji strani v najboljšem primeru zgolj dobrega odvetnika. Znanje je nadgrajeval z državljanskim pogumom. In ta državljanski pogum, zavit v humor, je bil nalezljiv. Če bi iskali Demšarjevo naravno intelektualno okolje, bi ga postavili v krog Nove revije. Tudi pisarno je imel nedaleč stran od sobice, v kateri je poslovala Nova revija. A dejstvo, da je bil še globoko v osemdesetih zelo naklonjen odhodu Slovenije iz SFRJ, nikakor ne pomeni, da kot odvetnik ni prevzemal odmevnih in zahtevnih primerov v drugih delih SFRJ. Ob tem, da je zastopal enega od obtožencev na beograjskem procesu leta 1984, je leta 1988 branil bosanskega gospodarstvenika Fikreta Abdića, obtoženega, da je med finančnimi operacijami, povezanimi s firmo Agrokomerc, spotoma zagrešil še kontrarevolucionaren napad na ustavni sistem. Ko je leta 1988 sodeloval z Odborom za varstvo človekovih pravic ter s pravnimi nasveti pomagal obtoženim Franciju Zavrlu, Davidu Tasiču, Janezu Janši in Ivanu Borštnerju, se je vmes vozil še v Veliko Kladušo, kjer je branil Abdića. Ob tem, da je bil z Matevžem Krivicem ključni pravni svetovalec gibanja za varstvo človekovih pravic, je sodeloval še s Svetom za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

Svoboda tiska je za Demšarja ostala svetinja tudi po prehodu v nov sistem. A če ne bi bilo njegovih bitk v osemdesetih letih, bi bilo danes s svobodo tiska več težav. Postavil je dober temelj. A vanj se zaganjajo močne sile.