Individualni pokojninski računi: med pravičnostjo in solidarnostjo

Novi sistem bi bil preglednejši, 
vendar bi z njim odpravili solidarnost, ki je pomembna odlika zdajšnjega.

Objavljeno
03. februar 2012 22.38
Erika Repovž, gospodarstvo
Erika Repovž, gospodarstvo
Ljubljana – V zvezi z možnimi spremembami pokojninskega sistema v zadnjem času pogosto omenjajo sistem individualnih pokojninskih računov oziroma tako imenovani sistem navideznih računov NDC. Ta je sicer veliko preglednejši od sedanjega pretočnega, vendar bi z njegovo uvedbo odpravili solidarnost, ki je pomembna kvaliteta sedanjega pokojninskega sistema.

Temeljni princip sistema navideznih oziroma individualnih pokojninskih računov, ki jih je kot možnost pred volitvami omenjala tudi Janševa SDS, določa, da se dohodki zavarovancev v njihovi aktivni dobi evidentirajo na njihovih osebnih računih. Ko zavarovanci izpolnijo pogoje za upokojitev oziroma ko se sami odločijo, da se bodo upokojili, s tega računa črpajo svojo pokojnino. Ali se za upokojitev odločijo sami ali morajo zanjo izpolnjevati pogoje, države urejajo vsaka po svoje.

Pred dobrim desetletjem so v razmeroma kratkem času takšen sistem uvedli Italijani (leta 1995), Latvijci (1996) ter Švedi in Poljaki (1999). Kot je pojasnil njegov poznavalec Andraž Rangus z ministrstva za delo, so med temi državami velike razlike, saj vsak posamezen sistem upošteva tako družbene razmere kot predhodni pokojninski sistem, iz katerega so države izhajale. »Če bi se Slovenci odločili za vpeljavo sistema NDC, bi bilo pametno za zgled vzeti švedski primer. Ta namreč z vidika stabilnosti pokojninskega sistema in primernosti pokojnin velja za enega boljših na svetu.

Če bi se tega sistema resno lotili tudi pri nas, bi morali prej sicer pripraviti analize, ki bi pokazale, ali smo Slovenci takšno obliko zavarovanja sploh zmožni financirati. Del prispevkov bi bilo treba kapitalizirati, kar pomeni, da bi jih morali naložiti v naložbene pokojninske sklade. Ker ima pokojninska blagajna že zdaj primanjkljaj, bi takšna preusmeritev prispevkov lahko povzročila še večji finančni pritisk na pokojninsko blagajno,« pojasnjuje Rangus in opozarja, da bi problemi lahko nastali tudi pri izračunavanju pokojnine, saj bi bile te ob sedanji nizki upokojitveni starosti in aktuarskem načinu izračuna lahko prenizke. Navsezadnje se postavlja vprašanje, kako bi se financirale pokojnine iz ničelnega stebra: bi se izplačevale vsem ali bi bila to le socialna kategorija? Zelo natančno bi morali premisliti tudi prehodna obdobja in jasno razdelati vire financiranja primanjkljaja, ki bi nastal v tem prehodnem obdobju, pojasnjuje Rangus.

Polanec: Pravična rešitev

Po mnenju Saša Polanca z ljubljanske ekonomske fakultete je uvedba individualnih pokojninskih računov z aktuarskega vidika najbolj pravična rešitev, saj je višina pokojnine odvisna zgolj od vplačanih prispevkov in pričakovane življenjske dobe. To je pomemben premik od zdajšnjega sistema, v katerem je pokojnina le delno odvisna od plačanih prispevkov. Pokojninska osnova v sedanjem sistemu je izračunana na podlagi povprečja najboljših 18 zaporednih letnih plač, in ne celotnega obdobja. To pomeni, da je dejanska povprečna plača v celotnem obdobju nižja in pokojninska osnova previsoka. Število delovno aktivnih let se v sedanjem sistemu upošteva prek odmernega odstotka, ki je 1,5 odstotka pokojninske osnove za vsako dodatno leto. Ta odmerni odstotek ni določen aktuarsko pravično, saj aktuarski izračuni kažejo, da bi se morala pokojnina zaradi dodatnega leta dela bolj poviševati pri višjih starostih kot pri nižjih.

Posledica uvedbe aktuarsko pravičnega sistema bi bila tudi, da ne bi bilo spodnje in zgornje meje za pokojnine, ki sta zdaj v veljavi. Tako nekateri kljub visokim prispevkom ne morejo prejemati tem ustrezne pokojnine. Razlike v višini pokojnin bi se z individualnimi pokojninskimi računi v primerjavi s sedanjim sistemom tako še povečale, pojasnjuje Polanc.

Direktor Zpiza Marijan Papež pa meni, da je v primeru uvajanja večje preglednosti to dobrodošla pobuda. Če pa pomeni spremembo celotnega dosedanjega pokojninskega sistema (pri čemer predlagatelji doslej niso navedli, kako bi spremembe uvedli), to pomeni tudi slovo od medgeneracijske solidarnosti, ki bi bila zagotovljena le v tako imenovanem ničelnem stebru.