Inšpektorji, zakopani v preteklosti

Koper – Slovenska javnost, vsaj tista, ki spoštuje zakone in predpise, si veliko obeta od novega osnutka zakona, s katerim naj bi se v prihodnjih letih odgovorni začeli odločno spopadati z veliko množico nedovoljenih gradenj v državi. Po uradnih podatkih naj bi gradbeni inšpektorji v državi obravnavali približno 9000 takih gradenj, več kot četrtino v slovenski Istri, inšpektorji pa nam neuradno povedo, da je nedovoljenih gradenj najmanj dvakrat toliko.

Podatek o tem, koliko jih je, je pomemben, če se kdo hoče resneje lotiti problema, saj si šele potem lahko naloži načrt urejanja. Dokler nekdo posega v okolje in objekt nikogar ne moti, ga nihče niti ne prijavi. A to ne pomeni, da takih nedovoljenih gradenj ni. In potem je še ena skupina nedovoljenih gradenj: to so tiste, ki jih ljudje sicer prijavijo inšpektorjem, a se zdijo inšpektorjem tako nepomembne in majhne, da zanje niti ne izgubljajo časa, ker so preprosto zasuti s kupom starih in bolj problematičnih posegov.

Na to je najbolje nakazal lanski primer kazenske ovadbe koprskega gradbenega inšpektorja Pavla Galjaniča, ki si je ovadbo prislužil, ker po mnenju tožnikov ni ustrezno ukrepal v primeru vil Vitoslava Türka na Parecagu. Toda Galjanič je povedal, da je to njegova 24. ovadba in da so v tistem času ovadbe dobili trije inšpektorji na koprskem inšpektoratu. Podatek, ki dokazuje, da ni ravno lahko biti inšpektor. Problem gradbenih inšpektorjev v slovenski Istri je večplasten. Na prvem mestu dejstvo, da so iz preteklosti podedovali več kot 2000, po nekaterih podatkih tudi 2500 primerov nedovoljenih gradenj, torej več kot četrtino vseh evidentiranih v državi. V Kopru je lani delalo sedem inšpektorjev, ki so na leto lahko obravnavali od 30 do 40 nedovoljenih gradenj vsak, to pomeni največ 280 črnih gradenj na leto. Zato bi potrebovali vsaj deset let za obravnavo vseh starih primerov, če bi jih čistili z enako intenzivnostjo, v tem času pa bi najverjetneje nakopičilo podobno število novih nelegalnih ali neskladnih gradenj.

Inšpektorji imajo pravilnik, po katerem razvrščajo nedovoljene gradnje na prednostno listo in logično je, da so na prvih mestih povsem nelegalne gradnje, torej tiste, ki nimajo sploh nobenega dovoljenja. Štiri najodmevnejše črne gradnje iz slovenske Istre iz lanskega leta pa niso nelegalne, ampak le neskladne – ali pa še to ne. Pomožni objekt Igorja Maherja, nekdanjega (najkrajši čas) ministra, se je že izkazal za objekt, ki je zgrajen v okviru dopustnega za pomožne objekte. Celo ogromna Zidarjeva vila, tik ob jezeru v Fiesi, ki že več let nedokončana kazi Fieso, je (začuda) samo neskladna, in če bo graditelj upošteval zahteve inšpektorjev, bo v prihodnjih letih tudi legalizirana in dokončana. Prizidke in nadzidke vile Roberta Časarja v Portorožu je prav tako mogoče legalizirati, nekaj zadev pa odstraniti. In tudi stavbe družine Türk so dobile vsa dovoljenja, zemljišča so spremenili v stavbna (in za to plačali državi), vendar so neskladna, ker jih prostorski načrt na tistem mestu ne predvideva za bivalne namene. Če bodo stavbe spremenil v gospodarske objekte ali če bodo prepričali občino, da spremeni prostorski načrt tudi za območje njihove parcele (prav lani je občina, denimo, nedaleč stran od Türkovih širila območje pozidave, ker je hotela prodati zemljišča in je to tudi dosegla), potem bodo tudi Türkovi lahko legalizirali svoje objekte.

Mega rušenja

Ti primeri so samo majhen vrh ledene gore nedovoljenih gradenj. Lani so na Markovcu nad Koprom inšpektorji porušili majhen stanovanjski blok s površino 1100 kvadratnih metrov in možnostjo ureditve 18 stanovanj. Rušenje je stalo več kot 80.000 evrov. Pred sedmimi leti so v Strunjanu zrušili počitniški dom s površino 2500 kvadratnih metrov (to sta skoraj dva stanovanjska bloka) ... Toda inšpektorji zdaj nimajo niti dovolj denarja, da bi si lahko privoščili rušitev več podobnih gradenj na leto. V obravnavi imajo še več hiš, ki jih bodo prej ali slej morali porušiti, saj zakon o legalizaciji ne predvideva legalizacije prav vseh, ampak le tistih, kjer bo legalizacija mogoča in izvedena. Tudi, ko je legalizacija mogoča, včasih investitor ne dobi obveznega soglasja soseda, na primer.

Posebna težava na zemljiščih slovenske Istre so pomožni objekti. Prav zdaj v izolski občini poteka javna razgrnitev (v sredo pa bo še javna obravnava) prostorskih ureditvenih pogojev, po katerih bodo smeli na urejen način postavljati pomožne objekte za svoje orodje. V lanski evforiji proti nedovoljenim gradnjam so številni inšpektorji zahtevali rušenje skoraj vseh pomožnih objektov. Krivi so številni vikendaški kmetovalci, ki si poceni kupijo zemljišče v Istri (najraje s pogledom na morje) in nato v postavljenih objektih tudi kdaj prespijo. Ampak to je zgolj eden od problemov sivih gradenj, saj bodo inšpektorji ljudem težko preprečili, da poleti ne bi prespali v svojih lopah. Večji problem v tem primeru je, kako država gospodari s svojimi zemljišči, in ali je prav, da je istrska zemlja bolj pozidana kot obdelana, samo zato, ker posamezni interesi brezsramno prehitevajo postopke prostorskega urejanja prostora, zaupanega lokalni samoupravi.