»Internet je pedofilom močno olajšal delo«

Zlorabe otrok na internetu so v porastu. Spolni prestopniki uporabljajo vedno bolj prefinjene tehnike za novačenje otrok po spletu, zato so potrebne dodatne investicije v razvoj tehnologij, s pomočjo katerih bi jih lahko izsledili, pravi najnovejše Europolovo poročilo o kibernetskem kriminalu v Evropi (The Internet Organised Crime Threat Assessment 2016). Uporaba sofisticiranih šifrirnih orodij, ki prestopnikom omogočajo anonimnost, postaja norma, še sporočajo iz evropskega policijskega urada.

Raziskave kažejo, da bo med letoma 2012 in 2017 prvič prišlo v stik z internetom približno sto milijonov otrok, kar 80 odstotkov prek mobilnih telefonov. Ker je torej vse več otrok na spletu, je tudi dostop do njih lažji kot kdaj prej, kar omogoča razcvet raznih oblik spolne zlorabe. Ena od takšnih je grooming ali spolno napeljevanje. Spolni predatorji najpogosteje obiskujejo družabna omrežja, spletne igre in forume, ki jih uporabljajo predvsem otroci. Tam navežejo stik z njimi in skozi pogovor pridobijo njihovo zaupanje. Otroka potem spodbujajo k nadaljevanju pogovorov prek šifriranih platform, ki omogočajo prenose besedil, videa in fotografij.

Prenašanje videa v realnem času (live streaming) je lahko prav tako »rastoča grožnja«, pravi Europol. V primeru spolnih zlorab otrok gre največkrat za vsebine, ki jih posamezniki naročijo za plačilo, pri čemer opredelijo tudi, kakšnega otroka želijo videti in kaj naj ta počne pred kamero. To omogočajo »šifrirane platforme, pri katerih celo ponudniki internetnih storitev ne morejo dostopati do vsebin, ki si jih delijo uporabniki«. Čeprav so žrtve takšnih prenosov večinoma otroci iz Jugovzhodne Azije, zlasti Filipinov, je zdaj mogoče opaziti širjenje tovrstnih praks tudi v druge države.

Infografika: Delo

Spletne spolne zlorabe tudi v Sloveniji

Vodja Oddelka za mladoletniško kriminaliteto na Generalni policijski upravi Anton Toni Klančnik pravi, da so takšne oblike spolnih zlorab otrok na spletu prisotne tudi v Sloveniji: »Pri svojem delu zaznavamo prisotnost groominga, sextinga, zahteve po posnetkih oziroma izsiljevanje otrok za spolne namene in vedno več objav posnetkov zlorabljenih otrok ter izmenjavo teh vsebin med storilci.« Pravi, da storilci čedalje pogosteje uporabljajo »deep web« oziroma prikriti internet, do katerega ni mogoče dostopati prek običajnih spletnih brskalnikov.

»[Pri spremljanju tovrstnih dejanj] opažamo zanimivo dvojnost: storilci se na vse pretege trudijo zakriti svoje početje, a se hkrati dokazati istomislečim. Posnetki otrok, ki jih sami izdelajo, so kot nekakšne trofeje, ki prinašajo ugled v pedofilskih skupnostih.« Klančnik opozarja tudi na porast novega trenda transnacionalnih storilcev, ki potujejo oziroma se celo odselijo ravno z namenom spolne zlorabe otrok v državah, kjer je regulacija na tem področju zelo nizka ali celo nična, največkrat v Južno Ameriko, Afriko in Jugovzhodno Azijo. Pri tem uporabljajo internet za dogovarjanje z drugimi storilci in deljenje posnetkov svojih dejanj.

V Sloveniji kot vmesna točka med javnostjo in policijo deluje Spletno oko − spletna stran, prek katere zbirajo prijave posnetkov spolnih zlorab otrok na internetu. Koordinator Spletnega očesa Andrej Motl pravi, da v zadnjem času opažajo čedalje nižjo starost žrtev, saj so v več kot polovici primerov prijav iz lanskega leta »bili to otroci, stari deset let ali manj«. Dodal je, da je nekoliko upadel delež posnetkov, ki prikazujejo spolno zlorabo otrok hujše vrste, povečal pa se je delež posnetkov, ki prikazujejo otroke v erotičnih položajih. Tipična žrtev v lanskem letu je bila ženskega spola, stara od 11 do 15 let.

Infografika: Delo

Splet je huda skušnjava za potencialne storilce

Europol priznava, da je omogočanje objavljanja in distribucije posnetkov spolne zlorabe otrok in komunikacije med storilci ena najbolj problematičnih plati tehnološkega razvoja in čedalje večje dostopnosti interneta. Nove mobilne aplikacije, ki temeljijo na zagotavljanju varnosti in zasebnosti uporabnikov, že same vsebujejo mehanizme za šifriranje vsebin, tako da je nadzor nad početjem storilcev že v osnovi otežen.

Petya Schuhmann je raziskovalka in psihoterapevtka, ki vsakodnevno prihaja v stik z osebami, ki čutijo spolno privlačnost do otrok in imajo fantazije o spolnem občevanju z mladoletniki. To počne v sklopu nemškega projekta Dunkelfeld (Temno polje), ki takšnim osebam nudi anonimno terapijo in svetovanje, katerega namen je preprečevanje spolne zlorabe otrok.

Schuhmannova pravi, da je internet velika skušnjava za njene paciente: »Ogromno pacientov priznava, da je že uporabljalo internet za ogledovanje posnetkov ali fotografij otrok, saj je to edini način, da potešijo svoje potrebe, ne da bi otrokom sami kaj storili. Toda bolj kot so takšnim vsebinam izpostavljeni, večja je verjetnost, da se bo pojavila želja po uresničitvi fantazij. Zato je internet tudi tema na terapiji − učimo jih, kako ga uporabljati.«

Dodaja, da se veliko pacientov popolnoma odreče internetu zunaj delovnega okolja, saj je le v zadnjem njihovo početje družbeno nadzorovano. »Takšno izogibanje spodbujamo. Internet je v resnici zanje zelo tvegano okolje.«

Tudi Madeleine van der Bruggen, članica Nacionalne enote proti spolnemu izkoriščanju otrok pri nizozemski policiji, opaža vpliv novih tehnologij na razširjenost spolnih zlorab: »Pred desetimi ali dvajsetimi leti so se morali storilci fizično izpostaviti, če so hoteli pridobiti želeni material. Zdaj se preprosto povežejo s svetovnim spletom iz zavetja svojega doma. Tudi družabna omrežja so prispevala k razširjenosti, ogromno zločinov se zgodi na takšnih platformah. Seveda ne moremo reči, da so družabna omrežja v svojem bistvu slaba, toda zavedati se moramo nevarnosti, ki jih prinašajo.«

Odprta komunikacija z otrokom je najboljša preventiva

Strokovnjaki so si glede nasvetov za preprečevanje spolnih zlorab otrok na internetu edini: brez odprtega pogovora z otrokom ne gre. »Izjemno pomembno je, da se z otrokom pogovarjamo tudi o spolnosti in ga opozorimo na takšne oblike spolnega nadlegovanja in zlorab,« pravi Schuhmannova. »Posamezniki, ki imajo takšna nagnjenja, iščejo otroke, ki nimajo tesnih odnosov s starši, saj se v nasprotnem primeru bojijo, da bi otroci staršem povedali zanje. Poleg tega je s takšnimi otroki še lažje manipulirati.«

Anton Toni Klančnik poudarja, da starši včasih tudi sami ogrožajo svoje otroke, denimo s tem, da objavljajo njihove podobe na družabnih omrežjih. »Absolutno odsvetujemo objavljanje nazornih posnetkov, sploh če je otrok na njih gol, ali pa fotografij, na katerih je viden celoten otroški obraz. Znan je primer ugrabljene deklice iz Beograda, ki so ji neki francoski zločinci celo izdelali lažen potni list s sliko, ki so jo našli na družabnih omrežjih. Na srečo je policija hitro posredovala in storilce z deklico prestregla nekje na avtocesti. Temu bi se lahko izognili.«

Infografika: Delo

Pedofilija je bolezen, ne izbira

Schuhmannova pravi, da pacienti po terapiji niso »ozdravljeni«, želja po spolnem stiku z otroki ostaja, toda naučijo se živeti z njo in se izogibati vedenju ter situacijam, ki bi jih postavljale v skušnjavo.

Hkrati pa opozarja na številne napačne predstave o pedofiliji v družbi. Pravi, da pedofilija ni izbira, ampak motnja, vzroki zanjo pa so še neugotovljeni: »Ne vemo, ali je pedofilija prirojena, morda celo genetsko pogojena, ali je posledica okoliščin posameznika, recimo spolne zlorabe v otroštvu. Toda dejstvo je, da ni izbira. Velika večina pacientov si tega ne želi, trpijo. Če bi imeli stikalo, s katerim bi lahko to željo ugasnili, bi jo. Mnogi mislijo, da so pedofili srečni s svojo pedofilijo. Ni res. Mnogi nočejo biti pedofili.«

***