Invazija divjih in »hišnih« glodavcev

Številni kmetje in prebivalci na podeželju poročajo o ogromno miših in podganah, ki se prosto preganjajo okoli naselbin, pri čemer so se bližnja srečanja s človeško vrsto v skoraj 80 primerih končala z obolelostjo za mišjo mrzlico. Ker pri nas ni monitoringa glodavcev, se zgolj ugiba, zakaj tako številna populacija, skrb vzbujajoče pa so tudi horde poginulih miši, za katere se ne ve, zakaj so poginile. In odkrivanje vzroka, vsaj za zdaj, ni v nikogaršnji pristojnosti. »Monitoringa glodavcev razen populacije polhov v Sloveniji ni, tako da ne vemo, kaj se je letos v resnici zgodilo. Po analogiji z letom 2008 – v tem letu in še nekaj prihodnjih smo imeli nekaj vzorčenja na Snežniku – domnevamo, da je to posledica obilnega plodenja bukve, ki je v ekosistemu listopadnega ali mešanega gozda ključna vrsta. Velika količina hrane je najverjetneje zmanjšala smrtnost med zimo, hkrati pa omogočila razmnoževanje, to pa precej vpliva na populacijsko dinamiko številnih živalskih vrst skupaj z glodavci. Posledica uspešnega razmnoževanja je veliko živali na omejenem prostoru. Iz takšne nasičene populacije se živali začnejo umikati v obrobna območja, pri tem pa pridejo tudi do človekovih prebivališč,« je pojasnil prof. dr. Boris Kryštufek iz Prirodoslovnega muzeja Slovenije.

»Ob divjih glodalcih so tukaj potem še hišne miši in podgane, ki živijo, se hranijo in razmnožujejo v naselbinah,« je poudaril prof. Kryštufek, »a te znamo držati pod nadzorom z deratizacijo.« V Inštitutu za varovanje zdravja (IVZ) pojasnjujejo, da lahko njihovo razmnoževanje omejimo (tudi) s tem, da skrbimo za čistočo, ustrezno skladiščimo živila, pospravljamo ostanke hrane in skrbimo za red v kleteh, garažah in drugih priročnih skladiščih.

Ob stiku s sledovi ali iztrebki glodavcev (miši, voluharji in podgane so kronični nosilci povzročitelja bolezni) med vrtnarjenjem ali dejavnostmi v naravi se lahko okužimo s hemoragično mrzlico z renalnim sindromom oziroma mišjo mrzlico. Zanjo v Sloveniji vsako leto zboli manjše število ljudi, letos pa jih je po podatkih IVZ do sredine junija zbolelo že 76. Bolezen se pogosteje pojavlja na podeželju pa tudi v mestih, kjer glodavci z iztrebki okužijo predmete in hrano v kleteh, virus pa naj bi se z glodavca na človeka prenesel prek vdihavanja delcev izločkov glodavcev.

Vzrok (še) nikogar ne zanima

Živi glodavci so le en problem. Skrb vzbujajoče je tudi dejstvo, da so pred kratkim na več krajih odkrili nenormalno veliko mrtvih miši, predvsem travniških in poljskih voluharic, kar so potrdili tudi na Zavodu za zdravstveno varstvo (ZZV) Kranj. Najprej so preverili, ali se so na teh območjih izvajale deratizacije, ki bi lahko povzročile pogin več miši. Ker (iz)rednih deratizacij ni bilo, so Inštitutu za mikrobiologijo in imunologijo Medicinske fakultete v Ljubljani v analizo poslali štiri poginule živali, vendar prisotnosti virusa mišje mrzlice niso dokazali. O pojavu več poginulih miši so med drugim obvestili Veterinarsko upravo Slovenije (Vurs), Inšpektorat za okolje in prostor ter Veterinarsko fakulteto. Vendar so »po mnenju veterinarjev pogini miši v letih povečane populacije, kot je letošnje, običajno naraven pojav.« Na podlagi vseh postopkov so na ZZV Kranj ugotovil, da »pojav večjega števila poginulih miši zdaj ni povzročil pojava nalezljivih ali drugih bolezni pri ljudeh, zato nima nobenih pristojnostih nadaljnjega ukrepanja«.

Tudi na Vursu pravijo, da za omenjeni problem ne glede na podobnost s ptičjo gripo, ko so izvajali monitoring pri divjih pticah, dajali navodila v zvezi s preprečevanjem prenosa bolezni na človeka..., niso pristojni, ker »gre za pojav pri prostoživečih glodavcih, ki ni reguliran z veterinarsko zakonodajo (nacionalno, EU ali mednarodnim zoosanitarnim kodeksom OIE). Miši v tem primeru lahko predstavljajo vir okužbe za ljudi, kar je v pristojnosti zdravstvenih služb,« odgovarjajo na Vursu. In še: »Če gre za bolezen živali, ki je na seznamu OIE ali za katero so sprejeti ukrepi na nacionalni ali ravni EU in katere prenašalec so lahko glodavci, Vurs odredi oziroma izvede predpisane ukrepe za preprečitev prenosa na domače živali oziroma za zaščito zdravja domačih živali.« Skratka, ker tega od nas ne zahteva EU, doma pa ukrepi (še) niso predpisani, za odkrivanje vzroka pogina miši zdaj ni pristojen nihče – niti Vurs niti ZZV.

»Ne glede na to, da na vzorcih ni bila potrjena prisotnost mišje mrzlice, menim, da bi nas vzrok povečanega pogina miši moral zanimati. Za to je morda res kriv stres, ki se zgodi v zelo nasičeni populaciji, lahko pa gre za povzročitelja bolezni, kar bi utegnilo ogrožati tudi človeka,« je prepričan dr. Boris Kryštufek.