Tiskane izdaje
Neaktivna gramoznica v Babincih pri Ljutomeru je zaradi izjemno čiste vode poleti priljubljena med kopalci, vanjo pa v vseh letnih časih trnke radi namakajo tudi lokalni ribiči. Na vrhuncu poletnega vročinskega vala so obiskovalci kakšen meter pod gladino jezera opazili meduze. Največ jih je bilo ob zapuščenem stroju, ki je do pred dveh let kopal gramoz. Mlečno bele prozorne meduze so skupaj z lovkami dolge približno 9 centimetrov, premer njihovih klobukov pa je od 3 do 5 centimetrov.
So na las podobne tistim, ki so jih pred osmimi leti opazili v Ceršaku in leta 2011 v Sladkem vrhu. Prvič so jih pri nas odkrili pred dvanajstimi leti v reki Dravi ob Središču ob Dravi. Zdaj meduz v gramoznici ni več, kot pravijo strokovnjaki, najverjetneje zaradi padca temperature.
Meduze dokaj redke
Mateja Kocjan z zavoda za varstvo narave, ki je zadnje tedne dodobra proučil babinsko gramoznico, nam je razložila, da je opažena vrsta skoraj zagotovo sladkovodna meduza vrste Craspedacusta sowerbii: »Vrsta ni strupena za človeka in ne ogroža drugih živih bitij. Je dokaj redka«. Omenjene meduze so razširjene po vsem svetu, razmnožujejo pa se v razmerah, ko voda preseže 25 stopinj Celzija in nastopijo pogoji, ko se polipi, ki se sicer razmnožujejo nespolno s pomočjo brstov, razvijejo v prostoplavajoče meduze.
V tej razvojni fazi, pravi Kocjanova, se pri nas pojavljajo redko in naključno. Pogosto je cela populacija istega spola, živijo pa zelo kratek čas, saj po razmnoževanju po večini umrejo. Za seboj pustijo jajčeca, iz katerih se razvije planula, ki se loči od polipov. Ko planule nekaj časa plavajo v vodi se pritrdijo na podlago in tako nastane nova kolonija polipov, ki se pozimi obdajo z zaščitno ovojnico, v kateri lahko na ugodne razmere, kakršne so denimo letos, čakajo tudi po več let.
»Kdo je krivec za njihovo razširjenost in kako se širijo, ne vemo. S tem vprašnjem se ukvarjajo znanstveniki, ki to podrobneje raziskujejo po vsem svetu,« pravi Kocjanova. Kot je dejala, zaradi tega ne more zanesljivo povedati, ali je krivec za invanzivno širjenje tujerodne vrste tudi v tem primeru človek, ki bi lahko meduzo v naravo izpustil iz akvarija.
Školjka trikotničarka,
Dreissena polymorpha je ena najbolj invazivnih tujerodnih vrst pri nas, saj se zelo hitro prilagaja na novo okolje in se množično razrašča po trdi podlagi. Ko v vodnem okolju začne prevladovati, spremeni ustaljene prehranjevalne verige ter številčnost in raznolikost avtohtonih organizmov, kar povsem preoblikuje vodne ekosisteme. S preraščanjem vodnih objektov trikotničarka povzroča nemalo težav v elektrarnah, kjer maši cevi in manjša pretočnost, zaradi ostre lupine, ki lahko povzroči grde ureznine, pa jo morajo odstranjevati tudi z rekreacijskih površin v območju kopalnih voda.
Na zavodu za varstvo narave poudarjajo, da imamo v Sloveniji številne rastlinske in živalske tujerodne vrste, in da samo nekatere postanejo invazivne. Poleg trikotničarke je to zagotovo tudi signali rak. Prleški ribiči ga ob Muri opažajo že več let, vsako leto pa je teh rakov več. Pacifastacus leniusculus je bil v 70-tih letih prejšnjega stoletja namerno naseljen v Avstrijo, kjer so populacije avtohtonih rakov jelševcev zaradi račje kuge izumrle. Signalni raki so prenašalci glivičnih bolezni ter za domorodne rake smrtne račje kuge, povzročajo pa tudi spremembe habitata, saj pojedo vse vodne rastline in alge.
