Tiskane izdaje
Ljubljana – Osnovnošolki, devetletna Sumye in enajstletna Sarab, se v ponedeljek po pouku nista vrnili domov. Njuno rejnico skrbi, kje in kako sta deklici, ki sta bili v Sloveniji prosilki za mednarodno zaščito. Usoda mladoletnikov brez spremstva, kar deklici uradno sta, je pogosto zelo negotova.
Sarab in Sumaye Nooraldin Ibrahim sta v Slovenijo prišli iz iraškega Kurdistana pred dobrim letom in pol z mamo. Ker ta ni zmogla skrbeti zanju, predvsem zaradi zdravstvenega stanja, ju je center za socialno delo septembra lani namestil v rejniško družino k Anki Marinšek.
»Najprej smo se sporazumevali po angleško, v zadnjih mesecih pa slovensko. Deklici sta zdaj končevali drugi in četrti razred osnovne šole in sta bili zato zadovoljni v družini in v šoli. Obiskovali sta različne dejavnosti, mlajša si je želela, da bi jeseni začela igrati klavir, saj je že opravila sprejemni izpit,« je opisala Anka Marinšek, ki je takoj prijavila izginotje deklic. Isti dan je iz azilnega doma odšla in se vanj ni vrnila tudi njuna mati, s katero sta imeli v vsem tem času stike kvečjemu petkrat po eno uro, in še to pod nadzorom centra za socialno delo.
»Predvidevamo, da sta šli v Nemčijo, ker je mlajša to povedala eni od svojih sošolk. Tam imata sorodnike, vendar uradni organi združitve niso odobrili. Sem pa že na začetku, ko sta prišli k meni, opozarjala center za socialno delo, da se bojim, da ju bo kdo ukradel,« je povedala rejnica. S sorodniki v Iraku in Nemčiji sta imeli stike po vibru. Sčasoma sta se tako vključili v okolje, da nista več spraševali ne po materi, ne po sorodnikih. Zagotavljali sta, da sta tu srečni.
»Zdi se mi, da se pristojne službe zdaj ne odzivajo na pravi način. Če je otrok odvzet, ker starši niso sposobni skrbeti zanj in je že devet mesecev v rejniški družini, ker pristojni menijo, da se tako ščitijo njegove pravice, potem morajo najbrž tudi v trenutku, ko izginejo, te institucije skrbeti tudi za to, da ga najdejo. Ali slovenskih otrok tudi ne bi iskali, če bi bili nastanjeni v rejništvu? Zdi se mi, da jim iskanje begunskih otrok ni v interesu,« je kritična Anka Marinšek.
»Človek, ki je to organiziral, je moral vedeti, da hodita na drugo šolo kot drugi prosilci za azil. Hkrati je moral vedeti, da sem jaz z deklicama dogovorjena, da gresta ob 14.50 iz šole na plesne urice in do kdaj je čas, ko se morata vrniti domov. Njuna mati je bila v takem psihičnem stanju, da ne verjamem, da bi bila sposobna organizirati prehod čez mejo. Ker družina iz Nemčije v letu in pol ni prišla pogledati deklet kljub urejenim dokumentom, je situacija zelo čudna,« je dejala rejnica, ki se sprašuje, zakaj niti v letu in pol njuna vloga ni bila rešena.
Odločena je, da bo poskusila vse, da izve, kje sta. »Mogoče je, da bi nekdo manipuliral tudi z mamo in bi prišlo do zlorabe. To je moja edina skrb. Če bi vedela, da sta deklici prišli varno na cilj k nemški družini, me ne bi skrbelo. Skrbi me, da bi se jima na poti kaj zgodilo.«
Poseben primer
V azilnem domu so nam povedali, da prijavijo policiji vsak primer, ko pogrešajo mladoletnike. Če se odrasli prosilci za azil ne vrnejo, tega ne sporočajo nikomur, saj so odprta ustanova. Posebnost pri Sarab in Sumaye pa je, da sta edina otroka prosilca za azil, dodeljena rejniški družini.
»Policija ob prejemu take prijave ravna enako kot v primeru prejetja prijave pogrešanega slovenskega državljana in v tej zvezi izvede vse ustrezne ukrepe,« so pojasnili na Policiji ter dodali, da so se povezali tudi s tujimi varnostnimi organi. Od začetka leta 2016 je bilo razpisanih 215 pogrešanih mladoletnikov brez spremstva, prosilcev za mednarodno zaščito, od tega so jih šest izsledili v tujini.
Delo infografika.
Večkrat se zgodi, da mladoletniki brez spremstva ob prihodu povedo, da želijo k sorodnikom v drugo državo. Pristojni potem pošljejo zahtevek, da tamkajšnji organi preverijo, ali gre res za sorodnike, saj navadno ni papirnih dokazov o tem, ali so pripravljeni in sposobni ustrezno skrbeti za mladoletnike. Taki postopki navadno trajajo od dva do tri mesece.
»Po naših podatkih jih je lani od 250 mladoletnikov izginilo 208. Gre predvsem za to, da Slovenija zanje ni ciljna država. Opažamo pa tudi, da so pogosto vpeti v tipične vrste tihotapljenja,« je dejal Franci Zlatar iz Slovenske filantropije, ki opozarja, da stvari niso črno-bele. Mladoletniki so zdaj navadno nastanjeni v dijaških domovih, ki so bolj odprte institucije kot azilni dom, kjer pa so ti mladi lažje vzpostavili stik s tihotapci, ki so tudi med prosilci.
»Še vedno je dilema, kako bi lahko zagotovili učinkovito varstvo teh mladostnikov. Treba pa se je zavedati, da je Slovenija še vedno tranzitna in da so mnogi namenjeni drugam. Vsi ti primeri, ko ljudje izginjajo, ne pomenijo, da so res zapadli v neke vrste neizkoriščanja. Če bi na evropski ravni različne službe, z mednarodnim povezovanjem, bedele nad tem, v kontekstu zaščite otrok, bi verjetno bili določeni rezultati. Mislim, da je slika zelo kompleksna,« je povedal Zlatar.
Bolj kritični so v Društvu Ključ – centru za boj proti trgovini z ljudmi, kjer so prepričani, da skrb za mladoletnike brez spremstva pri nas ni ustrezna. Četudi je država uvedla nekaj ukrepov za zaščito teh otrok, ti niso učinkoviti, ker so bili pripravljeni nestrokovno in površno, pa tudi »s preveliko mero previdnosti in občutka ogroženosti, da otrokom brez spremstva ne bi nudili preveč«.
Po njihovih informacijah je v Sloveniji le še 30 od 144 otrok brez spremstva, ki so letos zaprosili za azil. »Ti otroci so precej ranljivejši za raznovrstne zlorabe, ki jih lahko doletijo na poti. Tudi, ko so že nameščeni v institucije, se lahko – oziroma se kar pred našimi očmi – ujamejo v past tihotapcev in trgovcev z ljudmi,« je poudarila Katjuša Popović iz Društva Ključ in opozorila, da otroci nimajo veliko možnosti, da bi na nenevaren in neškodljiv način dobili denar za plačilo nadaljevanja poti. Mnogi so žrtve izkoriščanja in prisiljeni v opravljanje spolnih storitev. »Poleg strokovne oskrbe, bi bilo treba na tem področju delati tudi proaktivno, v smislu odkrivanja in pregona kriminalnih združb, ki se ukvarjajo in služijo veliko denarja s tihotapljenjem in trgovino z ljudmi,« meni Katjuša Popović.
