Iz črnega v legalno

Lastna hišica sredi zelenja - to so sanje povprečnega Slovenca. Smo narod samograditeljev in menda smo pri gradnji zelo hitri. Prehitevamo. Lopato zasadimo, še preden nam (v resnici okorno) birokratsko kolesje izpljune papirje, ki jih od nas zahtevajo predpisi. Brez slabe vesti zidamo, ne oziraje se na gradbeno dovoljenje. Pa tudi prav natančni pri tem nismo; nekaj deset centimetrov gor ali dol, levo ali desno, nas ne skrbi. Tvegamo pač, da naokoli pride gradbeni inšpektor, sam ali po zaslugi »prijaznih« sosedov. Strah pred postopki, globami, v hujših primerih celo rušitvijo, nas ne odvrne. In zato je poselitev, kot pravi stroka, taka, kakršna je, neracionalno razmetana.

Ne delamo si utvar, črne (nedovoljene) gradnje so bile in bodo - ne glede na zakone. Evropski analitiki sicer ugotavljajo, da ta pojav v Sloveniji ni tako pereč kot v drugih državah Jugovzhodne Evrope, a vendar - kdo si ne bi želel, kolikor je mogoče, počiščenega dvorišča! V treh dosedanjih kampanjskih »pospravljanjih« je več tisoč objektov že pridobilo žegen pristojnih organov. Posebnega vzgojnega učinka pa, vsaj do zdaj, ni imelo. Ne nazadnje tudi zaradi nikoli dovolj izpiljene in uglašene prostorske in gradbene zakonodaje.

Junija prihaja nov val »popravnih izpitov«, po črki novega gradbenega zakona. Pravila o legalizaciji celo dežurni kritiki sprejemajo zelo benevolentno, vedoč, da absolutne pravičnosti pač ni, več reda v krajini zahteva svojo ceno. Je pa tokratna legalizacija manj zapletena, kot so bile prejšnje, črnograditelji bodo lahko sami izbirali med zanje najugodnejšimi načini. Za posameznika ne bo pretirano draga, ob množičnem odzivu pa bo državi in občinam lepo okrepila proračune. In ne nazadnje: nadgrajujejo jo rešitve iz celotnega paketa gradbeno-prostorske zakonodaje, ki bodo olajšale umeščanje v prostor in pridobivanje dovoljenj, zato vendarle ni povsem naivno v prihodnosti pričakovati zmanjšanje števila črnih gradenj.