Tiskane izdaje
Danes sta v Ljubljani potekala kar dva shoda, povezana z begunci. Ob dveh popoldne so na Kotnikovo ulico, kjer so zaradi prenapolnjenosti azilnega doma na Viču odprli njegovo izpostavo, začeli prihajati podporniki beguncev in odprtih meja. Uro pozneje so se nasprotniki beguncev oziroma zagovorniki zaprte meje zbrali na Trgu republike. Shodov niso uradno prijavili.
Najprej so se nameravali tako podporniki kot nasprotniki beguncev zbrati na Kotnikovi ulici, v neposredni bližini fakultete za varnostne vede, eni ob dveh, drugi ob treh popoldne. Vendar so si nasprotniki v petek premislili in so zbor začeli ob 15. uri na Trgu republike.
Takrat je bil shod zagovornikov odprtih vrat beguncem na Kotnikovi ulici že v polnem teku. Zbralo se jih je toliko, da so policisti območje zaprli. Eden od neformalnih organizatorjev je ocenil, da je bilo na ozki ulici pri stari elektrarni 1500 ljudi, policijski podatek je bil 1000 udeležencev. Pod rdečimi zastavami je bilo mogoče v zoprnem, deževno-snežnem poznozimskem popoldnevu opaziti tudi precej znanih obrazov.
Čez uro in tri četrt se je na spodnjem koncu ulice pojavila še ena množica, v kateri je bilo po oceni policije šeststo nasprotnikov odprtih vrat za begunce. Opremljeni s slovenskimi zastavami, belimi zastavami s črnim panterjem skrajno desnega gibanja Tukaj je Slovenija in transparenti, usmerjenimi predvsem proti beguncem in islamistom, so bili namenjeni naravnost proti rdečim zastavam. Policisti, ki so spremljali oba neprijavljena shoda, so tudi s pomočjo konjev, ščitov in psov skupini ustavili samo kakšnih dvajset metrov narazen.
Kljub skrajno napetemu ozračju množici nista prišli v neposreden stik. Z vsake strani so na drugo letele žaljivke, na obeh so občasno peli Zdravljico in se drli v podporo ali proti beguncem. Po približno uri vztrajanja so se nasprotniki beguncev obrnili in zapustili Kotnikovo ulico, zagovorniki politike odprtih vrat pa so glasno slavili zmago.
Brez nasilja: Tako po številu kot po razpletu so zmagali zagovorniki odprtih vrat
Slovenija ni dežela aktivnega državljanstva, kjer bi bili shodi z različnimi zahtevami vsakdanji. V zadnjih letih se to sicer spreminja, v zadnjem času pa je shodov, v katerih na različnih koncih države odrekajo gostoljubje beguncem z juga, vedno več. Eden od njih je danes potekal v Ljubljani, v glavnem mestu pa so se zbrali tudi podporniki sprejemanja beguncev. Prvih je bilo precej manj kot drugih.
Čeprav so policisti v polni bojni opremi na železniški postaji, kar v Ljubljani nikakor ni običajen prizor, dokazovali, da se dogaja nekaj izrednega, streljaj stran na Kotnikovi ulici, pred novo izpostavo azilnega doma, nekaj minut pred drugo popoldne ni kazalo, da se bo kmalu začel shod v podporo beguncem oziroma za politiko odprtih vrat zanje. Vendar se je ozka ulica hitro napolnila in policisti so jo, čeprav shoda ni nihče prijavil, zaprli za promet.
Med udeleženci shoda, ki jih je bilo po oceni neformalnih organizatorjev 1500, po policijski pa 1000, je bil tudi študent, ki se je predstavil kot Peter. Ni se udeleževal ljudskih vstaj proti oblasti v zimi 2012/2013, danes pa je prišel na Kotnikovo, ker podporo beguncem in njihovo sprejemanje razume kot svojo človeško in tudi državljansko dolžnost.
Nekako tako so bili ubrani tudi govori. Pred mikrofonom so se zvrstili številni govorci, ki so bičali kapitalizem, politiko vse bolj zaprte in z mejami spet ločene Evropske unije ter zatrjevali, da »rasisti in fašisti ne bodo določali, kje lahko kdo živi«.
Od vidnih osebnosti je na shod prišlo več kulturnikov in nekdanji predsednik Milan Kučan, ljubljanski župan Zoran Janković, evropska poslanka Tanja Fajon in sindikalist Branimir Štrukelj. Tam so bili še poslanci Združene levice Matjaž Hanžek, Miha Kordiš, Franc Trček in Matej T. Vatovec.
Mini pred Maxijem
V klavrnem vremenu je sprva klavrno kazalo tudi shodu nasprotnikov sprejemanja beguncev. Ob treh popoldne jih je bilo tako malo, da so lahko stali pod nadstreškom blagovnice Maxi, kjer je bilo slišati, da jim gredo begunci posebno na jetra zato, ker se tukaj vedejo kot gospodarji in ne kot gostje. Za vse hudo na svetu in še posebno v Sloveniji pa da je kriv komunizem. Med udeleženci je bilo tudi nekaj po zunanjem videzu jasnih neonacistov. Od znanih osebnosti je bilo opaziti samo napol pozabljenega politika Zmaga Jelinčiča in neoliberalnega ekonomista Bernarda Brščiča.
Število udeležencev se je povečevalo in krenili so na Trg republike. Govorov niso imeli, ker jim menda niso dovolili postaviti ozvočenja, »tako kot so ga dovolili onim na Kotnikovi«; potem smo izvedeli, da oni na Kotnikovi niso imeli nobenega dovoljenja, tudi za ozvočenje ne.
Nasprotnikom beguncev so se na poti mimo parka Zvezda, čez Prešernov trg, po Miklošičevi cesti in Komenskega ulici pridružili kar številni meščani; ob prihodu na Kotnikovo ulico jih je bilo po oceni policije 600. Vseskozi so jih spremljali policisti, tudi v protiizgredniški opremi, na konjih in s psi. Ob prihodu na Kotnikovo so se predvsem mlajši iz obeh skupin, zagovorniške, ki so že bili na ulici, in iz nasprotniške, pognali eni proti drugim z očitnim namenom, da bi preverili, kdo je močnejši. Policistov je bilo na srečo dovolj, da so jih zadržali kakšnih dvajset metrov narazen.
Čeprav sta bili skupini dovolj blizu, da bi se zlahka obmetavali s steklenicami, granitnimi kockami in podobnimi pripomočki pouličnih obračunov, česa takega začuda ni nihče uporabil. Zato pa so vsevprek letele obtožbe, na primer o Soroševih plačancih z ene in vprašanja, koliko plača za udeležbo SDS, z druge strani. Vse polno je bilo seveda tudi žaljivk. Najbolj zanimivo je bilo, ko so na obeh straneh prepevali Zdravljico. Na eni strani so ubrali še kakšno Avsenikovo, na drugi Internacionalo, a je bilo vse skupaj manj kulturno.
Napetost med bližajočima se skupinama je bila tako očitna, da so policijske živali, čeprav so šolane za takšne razmere, delovale kar malo živčno, sploh konji so bili videti prestrašeni. Vendar je bilo policistov dovolj, da niti v enem trenutku ni grozilo, da bi dogajanje ušlo izpod nadzora.
Po kakšni uri skandiranja, petja in medsebojnega žaljenja so se nasprotniki beguncev s slovenskimi zastavami in zastavami skrajno desne skupine Tukaj je Slovenija vred obrnili in se počasi razšli. Zagovorniki beguncev oziroma odprtih meja za vse pa so seveda glasno slavili zmago.
