Tiskane izdaje
Kot mnogo njegovih prijateljev in znancev je tudi Ibrahim Baltić ob prelomu tisočletja iz Bosne prišel v Slovenijo s trebuhom za kruhom. V obljubljeno deželo. V gradbeništvu je delal po 12, 14 ur na dan, tudi ob sobotah in nedeljah, da je mladi družinici v domači kraj lahko poslal kakšen dinar. Zdaj s sinovoma, srednješolcema, živi v najeti garsonjeri sredi Fužin v Ljubljani, svet pa se mu je dokončno sesul prejšnji mesec.
Potrkali smo na vrata družine Baltić, kjer na nekaj kvadratnih metrih živijo, jedo, spijo ... trije moški. Poleg 43-letnega očeta Ibrahima še njegova sinova, 18-letni Edin in dve leti mlajši Almedin. »Sam sem,« je Ibrahim opravičujoče pripomnil po pozdravu. »Fanta sta še v šoli. Upam, da bosta kmalu prišla. Morda pa sta se ustrašila obiska. Veste, zaradi vsega, kar se nam dogaja, sta hudo stigmatizirana in socialno izključena. Jaz sem izgubil že vse, kar sem lahko, samo fanta sta mi ostala. Zanju se moram boriti.«
Ko smo sedli na kavč, ki je tudi osnovno ležišče Baltićevih, je Ibrahim začel svojo pripoved. Daleč nazaj je segel, ko je bil še mlad fant. Živel je v vasi Bužin blizu Bihaća. »Čeprav sem bil še mlad, mi vojna ni prizanesla. Bil sam ranjen, še zdaj imam šrapnele v desni roki. Imel sem precej starega očeta. Umrl je takoj po vojni, leta 1993. Mama je živela do leta 2010,« se je spominjal. »Spoznal sem Azro, se leta 1997 oženil in čez eno leto se nama je rodil Edin. Živeli smo zelo skromno, na majhni kmetiji, hrano zase smo pridelali, več ni bilo, malo pa nam je z denarjem pomagala moja mama, ki je imela avstrijsko pokojnino po očetu, ki je tam delal.«
Toda služb po vojni v Bosni ni bilo. Četudi jo je kdo našel, plačilo ni zadoščalo za normalno življenje. Iz Ibrahimovega kraja je veliko mladih fantov šlo delat v Slovenijo. Tudi njemu je prijatelj uredil službo v SCT. »S sosedom sva šla na pot. Takoj sva začela delati. Trdo delati. Jaz sem bil tesar na objektih. Šest let sem bil pri firmi. S sosedom sva živela v samskem domu na Šmartinski cesti. Po štiri, pet nas je bilo v eni sobi. Mislil sem, da niti eno leto ne bom zdržal v Sloveniji, zdaj sem tu že sedemnajst let,« je nadaljeval, »in kaže, da bom še umrl v Sloveniji.«
Od meseca do meseca
Leto za letom je minevalo, Ibrahim je garal, velikokrat tudi ves konec tedna, ko je le mogel, je za kakšen dan šel domov. K družini. Žena mu je čez dve leti rodila še enega sina. »Ni bilo lahko. Delali smo po 250, 300 ur na mesec, denarja pa ni bilo veliko. Od meseca do meseca smo se komaj prebijali. A sem bil zadovoljen. Sicer se pa nisem imel kam vrniti, doma ne bi dobil dela. Četudi bi ga, bi zaslužil le kakšnih 200 evrov na mesec, pa še zavaroval me ne bi nihče. Tam še zdaj ljudje delajo v glavnem na črno,« je razlagal. »Leta 2005 je prišlo v Slovenijo gradit neko avstrijsko podjetje. Potrebovali so delavce, šel sem na pogovor in že naslednji dan začel delati pri njih. Spet v gradbeništvu, ampak tokrat pri asfaltiranju. Delali smo tudi, ko je bilo v zraku 36 stopinj, asfalt pa jih je imel 180. Ni bilo enostavno. Spraševal sem se že, kam sem zdaj prišel – iz demokracije ... ne vem kam. Z delovodjo smo se pogovarjali le z rokami. Saj smo imeli prevajalca, ampak ga nisi mogel kar naprej klicariti.«
Kaj kmalu so Ibrahima poklicali v pisarno, češ da potrebujejo valjarista. »Rekli so mi, ti boš strojnik. Šel sem se učit in hitro osvojil potrebno znanje. Na valjarju sem delal šest let, potem so mi konec leta 2012 dali odpoved. Preveč delavcev, preveč strojnikov, dela pa vse manj. Zdelo se mi je, da se mi dogaja huda krivica, da me ne bi smeli odpustiti. Dve leti sem bil na zavodu za zaposlovanje, le pol leta sem dobival nadomestilo, potem socialno pomoč od centra za socialno delo. Iskal sem službo, pa dela zame ni bilo. Vse dokler nisem naletel na starega kolega. Včasih sva skupaj delala, medtem je odprl svoje asfaltno podjetje, potreboval je strojnika in sva se zmenila, da bom delal zanj. Še starejšega sina sem pripeljal s sabo v Slovenijo. Žena si je želela, da bi se šolal. Ves čas je govorila, da brez tega ne bo službe. Sam sem živel v samskem domu na Viču, Edina pa sem dal v dijaški dom za Bežigradom, kar me je stalo po 200 evrov na mesec. Hodil je v srednjo gradbeno šolo, no, še zdaj hodi. Kaj hočeš, Bosanci smo pač gradbinci, ne znamo najti česa boljšega,« je pripomnil.
Foto: Jože Suhadolnik/Delo
Izgubili so Azro
Toda Ibrahimova žena žal ni dočakala, da bi se sin izšolal. »Hotel sem tudi njo in mlajšega sina pripeljati v Slovenijo. Živino, za katero je prej skrbela Azra, sem že prodal, le hiša je ostala. No, potem pa se je zgodilo najhujše,« je nadaljeval Ibrahim. »Konec oktobra 2015 je bilo. Delal sem na avtocesti pri Grosupljem ... še danes se živo spomnim. V petek sva z Azro govorila po skypu in rekel sem ji, da bom v ponedeljek ali torek prišel domov za en teden, ker moram v soboto in nedeljo delati. V soboto me je ves dan tiščalo v glavi. Prijatelj mi je našel neka zdravila, odleglo mi je, telefona pa nisem slišal. Kasneje sem videl taščin klic, poklical sem jo nazaj. Rekla je: 'Izgubili smo Azro', in to je bilo to. Tudi brata sem poklical nazaj, pa mi je rekel: 'Tvoja žena je mrtva. V bolnici.' Sesul sem se. Nič mi ni bilo jasno. Komaj 39 let je imela. Včasih je sicer tožila nad bolečinami v prsih in da težko diha, a hujšega ni bilo. Kasneje sem izvedel, da je šla na dan smrti zjutraj k zdravniku. Vzeli so ji kri, naredili EKG, vse preiskave, izvidi pa so menda bili normalni. Šla je domov. Popoldne je prišla na obisk bratova žena. Pili sta kavo, ko je Azra ob pol štirih vstala, si z roko pokrila oči in se zgrudila na kavč. Svakinja je mislila, da gre počivat, potem pa ji je le odmaknila roko z oči in videla, da je vsa pomodrela. Trepljala jo je po licih, kričala, prišli so sosedje, jo strpali v avto in odbrzeli v bolnico. Če bi klicali prvo pomoč, bi jo čakali dva, tri dni. Tako je to v Bosni. Mlajši sin prisega, da je mama tedaj še gledala vanj, toda ta pogled je bil zadnji,« je s cmokom v grlu pripovedoval Ibrahim. »Zdravniki so jim rekli le 'moje sožalje'. Najprej niso vedeli vzroka smrti, ko so jo slekli, so videli, da je vsa modra, kasneje so ugotovili, da sta jo v desetih minutah udarila dva infarkta. To je bilo usodno.«
Z Azrino smrtjo se je življenje Baltićevih postavilo na glavo. Ibrahim: »Nisem vernik, ampak takrat sem molil k bogu, naj mi da moč, da bom sinova spravil do kruha. Oba sem takoj pripeljal v Slovenijo. Mamine smrti še danes nista prebolela. Za mlajšega še papirjev nismo imeli urejenih, pa so ga takoj vzeli v osnovno šolo na Fužinah, kjer je potem končal devetletko. No, zdaj je tudi on že na gradbeni šoli. Takrat sem najel tole garsonjero, za najemnino in stanovanjske stroške plačujem 370 evrov na mesec. Ja, veliko je, ampak takrat druge izbire ni bilo.«
Slepota, potem
Le dober mesec dni kasneje, ali pred dobrim mesecem, kakor hočete, je udarilo še huje. Ibrahim: »Že zjutraj me je nenavadno zeblo. Fanta sem prosil, naj me dodatno pokrijeta, zdelo se mi je, da bom zmrznil. Hudo bolnega sem se počutil, mislil sem, da je gripa. Fanta sta šla v šolo. Ko sem vstal, sem opazil poslabšanje vida. Legel sem nazaj, zaspal, ko sem se zbudil, pa sem bil povsem slep. Čisto nič nisem videl. Ko je popoldne prišla na obisk tašča, je takoj poklicala rešilca. Opravili so mi magnetno resonanco in vse druge preiskave. Zdravniki na urgenci mi niso nič rekli. Niti da sem dobro niti da sem slabo. Odložili so me na hodniku, tam sem preživel noč. Skoraj zmrznil sem. Zjutraj so me premestili na oddelek, vid pa se mi je začel počasi vračati. Spet nove preiskave. Že po izrazu na sinovem obrazu sem vedel, da je nekaj hudo narobe. Zdravnica je rekla: 'Takoj vam moramo operirati srce.' Menda sem imel srčno zaklopko že od otroštva okvarjeno. Bila je polna strupov, pa tudi moja kri je bila takšna. Ta strup je prišel do možganov, zato sem začasno oslepel, je povedala zdravnica. Mislil sem, da sem zdrav, nikoli me ni nič bolelo, le turi so se mi pogosto delali. Menda tudi ti zaradi strupov v krvi. No, 24. februarja so mi odstranili srčno zaklopko in vgradili umetno. Vsak dan moram hoditi po injekcije proti strjevanju krvi, ker se gosti, pa se bojijo, da bi prišlo do infarkta. Fanta si še od mamine smrti nista opomogla, zdaj pa še zame trepetata.«
Ne le sinova, tudi sam trepeta. Kako bo? Od vratu do popka so mu prerezali prsni koš, nikoli več ne bo mogel opravljati del, ki jih je doslej, invalida pri 43 letih nihče ne bo zaposlil, za upokojitev pa je mnogo premlad. Že 15. aprila se mu izteče nadomestilo zavoda za zaposlovanje: »Že zdaj sem vložil prošnjo za socialno pomoč. Lahko računam na 300 evrov, to pa nam še stroškov za bivanje ne pokrije. Starejši sin po šoli že hodi polnit police v neko trgovino, a zasluži komaj toliko, da imata z bratom za mesečno vozovnico in kakšen sendvič. Kako bomo? Kje bomo živeli? Že zdaj smo pod pragom revščine. Ponoči ne spim in razmišljam, kaj bi. Če bi lahko delal ... Sam ne potrebujem ničesar, za fanta pa moram poskrbeti. Da bosta končala šolo, da se bosta zaposlila. To sem dolžan njuni mami, ki jima je žal ne morem vrniti.«
