Izgubljena tožba za poplavo 1998

Celje - Mestno občino Celje (MOC) je pravdanje za poplavno škodo stalo 28.218 evrov, sodišča so razsojala 16 let, občina pa je tožbo proti Republiki Sloveniji za 4,35 milijona evrov izgubila že leta 2013. Celjski župan Bojan Šrot je svetnikom to povedal šele na novembrskem zasedanju mestnega sveta.

»Sodišče je ugotovilo, da je država res opustila svoje dolžno ravnanje, ki se je nanašalo na čiščenje nanosov na strugah in vodotokih, ampak da proračunske možnosti tega niso omogočale. Vzeli bomo to na znanje in bomo poskušali pri državi dobiti kakšna dodatna sredstva,« je svetnikom povedal Šrot.

Spomnimo, da je MOC leta 2001 državnemu pravobranilstvu poslala zahtevek za 1,042 milijarde takratnih tolarjev za odpravo posledic škode po poplavi, do katere menda ne bi prišlo, če bi bili vodotoki redno vzdrževani in je bila zavrnjena. Župan Šrot je takrat tudi Celjane pozival, naj razmislijo o tožbah proti državi.

Na občini so že ob vložitvi tožbe priznavali, da bo dokazovanje, da do poplave v Celju morda sploh ne bi prišlo, če bi bili Savinja in Voglajna s pritoki bolje vzdrževani, »dolgotrajno in naporno«.

Res je bilo dolgotrajno, morda tudi naporno, očitno pa tudi nepotrebno, saj se po obveščanju javnosti o tožbi pred mnogimi leti nikomur na MOC ni zdelo vredno Celjanom povedati tudi,. Da so nazadnje tožbo izgubili. Vmes je občina za svojega zastopnika, odvetnika Romana Mavrija, kakor so nam na našo zahtevo pojasnili, porabila 18.200 evrov, za izvedensko mnenje 1.669 evrov, potem pa je morala Republiki Sloveniji povrniti še 8.349 evrov sodnih stroškov.

V tem, da so bile ne samo v poplavi 1998, temveč tudi v poplava pred in po njej, škode zaradi podhranjenosti vzdrževanja vodotokov višje, ima Šrot gotovo prav. Nenazadnje, kakor je razvidno od sodb Okrožnega sodišča v Ljubljani (2008), Višjega sodišča v Ljubljani (2010), pa država ni ravnala protipravno; obseg vzdrževanja vodotokov v Celju pa je bil pač ekonomsko pogojen oziroma omejen s sredstvi proračuna. Pa če celjske javnosti MOC o izgubljeni tožbi ni obvestila po zavrnitvi na višjem sodišču, bi jo lahko vsaj po zavrnjenem zahtevku za revizijo postopka na Vrhovnem sodišču RS (2013).

»Država je svojo zakonsko obveznost opustila, zato je po zakonu o obligacijskih razmerjih za škodo neposredno odgovorna,« je leta 2001 novinarjem razlagal župan, pravnik in odvetnik Šrot. Sodišča so bila drugačnega mnenja. Morda je prav zato celjski župan potreboval štiri leta, da se je spomnil omeniti izgubljeno tožbo. Na kakšna dodatna državna sredstva zaradi izgubljene tožbe računa, pa ni znano.