Tiskane izdaje
Koper - Slovenski frančiškani so danes praznovali god sv. Ane v koprskem istoimenskem samostanu. Ob tem so na glavni oltar namestili kopijo znamenitega dela Poliptih sv. Ane, ki ga je leta 1513 izdelal beneški mojster Cima da Conegliano. Kaže, da bi se ta biser prihodnje leto vsaj začasno lahko vrnil na svoje staro mesto.
Izvirnik Poliptiha je razstavljen v Muzeju vojvodske palače, na gradu Sv. Jurija v Mantovi. To pa je le eno od več kot sto umetniških del, a tudi od številnih dragocenih knjig, arhivskega gradiva in drugih predmetov, ki so jih Italijani odnesli med drugo svetovno vojno iz krajev slovenske Istre. Hkrati je to tudi delo, za katerega je vrnitev umetniških del predvidena tudi v Osimskih sporazumih, ki sta ga podpisali Italija in Jugoslavija (Slovenija kot naslednica). Toda več kot 70 let pozneje po vojni in 40 let po sporazumu v Osimu so umetnine še vedno v Italiji.
Žalostne cerkve brez umetnin
Prav zato so se koprski frančiškani odločili, da ne bodo več gledali praznih niš in okvirov na cerkvenih in samostanskih stenah. »Res je žalostno, kot je rekel arhitekt Matija Suhadolc, da smo se po vseh teh letih upanja na vrnitev že skoraj navadili na prazne cerkve. Sklenili smo, da bomo na njihova mesta postopno postavili kopije vseh odnesenih del. Že zato, da bi pri sedanjih generacijah, ki izvirnikov ne poznajo, vzbudili zavest, kakšni biseri bi pravzaprav morali krasiti naše cerkve in samostane. Kot je pred leti dejal nekdanji minister Sergij Pelhan, gre za dela, ki najbolje dokazujejo, kako kulturni ljudje so živeli v tem okolju,« je povedal pater Boris J. Markež, gvardijan koprskega samostana.
Poliptih sv. Ane je samo eden od biserov, katerega izvirnik si bo morda mogoče ogledati v domači cerkvi čez dobro leto. Že za letošnjo septembrsko razstavo ob petstoletnici Carpaccieve restavrirane velike pale Marija z otrokom in svetniki, pa so mnogi (zaman) upali, da bodo Italijani dali vsaj na posodo za Koper najbolj znano Carpaccievo delo: Slavnostni vhod župana Contarinija v koprsko stolnico iz leta 1517, ki je v tržaškem muzeju Sartorio.
»Prizadevamo si, da bi se originali pojavili tam, za kamor so bili namenjeni in kjer so stoletja razveseljevali obiskovalce cerkva. Tudi nekdanjo cerkvico sv. Andreja (v Jugoslaviji je bil to zapor za ženske) smo prenovili in spremenil v galerijo, ker smo hoteli dokazati, da imamo prostore, ki ustrezajo vsem normativom, da v njih lahko hranimo najdragocenejše umetnine,« je povedal pater Boris Markež. »Kopija je izdelana v povsem enakih dimenzijah kot izvirnik (343 centimetrov visok in 305 centimetrov široko delo, sestavljeno iz desetih platen).
Original je fotografiral Marijan Smrke, fotografijo so računalniško obdelali in na platno natisnili v ljubljanskem podjetju CGS plus pod vodstvom arhitekta Matije Suhadolca. Gre za zelo veliko platno, ki smo ga komaj spravili skozi sicer velika cerkvena vrata,« je pojasnil Markež. Dodal je: »Računamo, da bomo postopno dobili tudi izvirnike. Velikokrat tiha diplomacija naredi več kot glasna in tudi v tem primeru računamo na rezultate tihe diplomacije. Zato tudi delamo določene korake v to smer. Italijanski predstavniki muzeja v Mantovi in nadzorništva za kulturne spomenike so nam že izrazili pripravljenost, da bi imeli prihodnje leto novembra ob Monaldovih dnevih v Kopru simpozij, obljubili so, da bodo pripeljali začasno tudi izvrnik tega Poliptiha.
Enkrat je zmanjkalo za carino
V to srčno upamo. Toda sami si takega podviga ne bomo mogli privoščiti. S pomočjo države (zaradi zahtevnega prevoza in varovanja) pa bi gotovo šlo,« je povedal pater gvardijan. Potrdil je, da je vsaj del umetnin iz samostana sv. Ane kmalu po drugi svetovni vojni (leta 1955) Italija že bila pripravljena vrniti, toda jugoslovanska država je zahtevala od frančiškanov plačilo carine, česar si frančiškani niso mogli privoščiti in umetniška dela so z državne meje z Italijo spet romala v Italijo.
Nekaj podobnega je povedal tudi direktor Pokrajinskega muzeja v Kopru Luka Juri, ki je ocenil, da je bila Italija v zadnjih 60 letih veliko bolj elastična in pripravljena na pogovore o vračilu umetnin, kot je bila jugoslovanska in slovenska diplomacija. »V teh desetletjih niso naredili pravzaprav nič, da bi se umetnine vrnile,« je bil kritičen Luka Juri. Vprašanje vračila umetnin beneških mojstrov smo postavili tudi ministrstvu za zunanje zadeve, kjer pa so nam odgovorili, da je to zelo kočljiva tema, s katero se pod strogo zaupno ukvarja »tiha diplomacija«, saj vsaka razprava v javnosti samo podžiga negativne odzive, ki škodujejo vračilu del. Na ministrstvu je veliko strokovnjakov pripravilo obsežno gradivo, ki ga bo vlada obravnavala septembra. Ni znano, ali bodo tedaj znane podrobnosti in kakšne so možnosti, da bosta državi kdaj vendarle uresničili dogovor iz osimskih sporazumov.
S pravnimi vprašanji vračanja istrskih umetnin so se že v Jugoslaviji ukvarjali največji pravni strokovnjaki, na primer Budislav Vukas iz Zagreba in tudi Danilo Türk, Sergij Pelhan, Borut Bohte in še veliko drugih. Čeprav obstajajo natančni zapisniki, podpisani reverzi in drugi dokumenti, ki pričajo, kdo so lastniki posameznih odnesenih del, pa vse več italijanskih strokovnjakov (denimo umetnostni kritik Vittorio Sgarbi) dokazuje, da so dela v resnici – italijanska. Dokler bo zgodovinski spomin opozarjal, da so bile te slike odnesene iz natančno popisanih cerkva, palač, muzejev, dokler bodo lastniki in njihovi dediči vedeli, s katerih sten so umetnine sneli in jih odnesli, dokler bodo hranili papirnata potrdila, reverze o začasnem umiku umetnin na varno pred vojno vihro, bo Sgarbi težko prepričal svetovno javnost, da so last italijanske države. S tem so istrskim krajem izbrisali delček kulture, ki jo predstavljajo Benedetto in Vittore Carpaccio, Alvise Vivarini, Gaimbatista Tiepolo, Paolo Veneziano, Gerolamo da Santacroce, Cima da Conegliana ...
Možnosti za restitutcijo
Sonja Ana Hoyer Foto: Matej Družnik/Delo
Avtorico študije o istrskih umetninah v Italiji, umetnostno zgodovinarko dr. Sonjo Ano Hoyer smo v zvezi s tem povprašali naslednje:
Kako bi ocenili vrednost odnesenega Poliptiha sv. Ane?
Cima da Coneglianoje je v umetniški vrednosti primerljiv z vsemi najpomembnejšimi beneškimi slikarji tistega časa, na primer z Vivarinijem ali obema Carpaccioma. To so največja imena beneškega slikarstva na prehodu iz 15. v 16. stoletje. Poliptih je kapitalno delo, ki je imelo vedno posebno mesto tudi med odpeljanimi deli iz Istre. Bilo je odpeljano posebej, razstavljeno in z zelo dragocenim izrezljanim lesenim in pozlačenim okvirjem. V Poliptihu je deset platen, na enem je še posebno zanimiva podoba koprskega zavetnika Sv. Nazarija, ki v rokah nosi model tedanjega Kopra. Sicer pa je bil samostan sv. Ane prava muzejska zakladnica številnih zelo kvalitetnih del in povsem primerljiv s podobnimi samostanskimi institucijami na območju beneške samostanske province. Številni kolegi ne morejo verjeti, kako to, da so trije istrski kraji premogli tolikšno bogastvo umetniških biserov. Vse kaže, da so tu bili bogati naročniki in da so bila ta mesta pač sestavni del Beneške republike, kjer je delovalo veliko slikarskih mojstrov. O odnešenih deli smo se pogovarjali tudi z avtorico študije o teh delih in umetnostno zgodovinarko Sonjo Ano Hoyer.
Kako se je delo znašlo v Mantovi?
Šlo je za italijanski zakon, po katerem so iz tukajšnjih krajev na varno začasno umikali dragotine, z obljubo, da jih bodo po koncu vojne vrnili. Za bogato zbirko odnesenih del iz samostana sem izvedela leta 2002, ko je o njej spregovoril Vittorio Sgarbi na znani konferenci v Rimu. Poliptih so razstavili in ga posebej odpeljali iz Kopra. Najprej v Trst, nato v Benetke in zdaj je v muzeju v Mantovi. V Coneglianu so imeli pred dvema letoma razstavo del Cime da Conegliana, vendar Poliptiha niso razstavili, ampak so ga predstavili v posebnem katalogu, kjer so ga imenovali Poliptih iz Kopra. Letos je bila v Coneglianu tudi razstava del Benedetta in Vittoria Carpaccia, kjer je sodelovala tudi velika pala Marija z otrokom, ki jo zdaj restavrirajo v Ljubljani.
Kako ocenjujete odločitev koprskih frančiškanov, da razstavijo kopijo izvirnika?
Mislim, da je to prava pot. Vse lokacije, s katerih so odnesli dragotine, bi morali opremiti s fotokopijami in opozorili, kje so odnesena dela. To bi moral biti projekt Zavoda za varstvo kulturne dediščine. Vsa ta dela bi morali bolj izpostaviti in ustvariti določene pogoje, ki zahtevajo vračilo umetnin. Mislim, da bi morali angažirati vrhunske strokovnjake mednarodnega prava z izkušnjami na področju restitucije, ki bi nam znali svetovati, kako ravnati, da se uresničijo določila iz osimskih sporazumov.
