Tiskane izdaje
Miha Blažič, javnosti bolj znan kot reper N'toko, je zadnje tri dni kot prostovoljec pomagal beguncem. Bil je v Brežicah, v Dobovi in v Rigoncah; z izjemo enega ogrevanega šotora v Dobovi, pravi, da so razmere nevzdržne. Izven okrilja humanitarnih organizacij je delal večinoma ponoči, če je bilo potrebno, tudi popoldne.
»Povsod je situacija takšna, da je mrzlo in da begunci nimajo informacij. Čakajo, da bi izvedeli, kako naprej in zato prihaja tudi do napetosti,« opisuje. Z njimi bi se bilo treba pogovarjati, jim odgovoriti na to, kar jih zanima, saj se potem, ko izvedo, kje sploh so in zakaj jih zadržujejo, pomirijo.
Zaradi nizkih temperatur se morajo nekako greti, zato pograbijo tisto, kar je najbližje, to je plastika. Ta dim strašno smrdi in ker ni komunalne oskrbe - manjkajo stranišča in koši za smeti - na to »skurjeno« plastiko, smeti in blatne travnike nato prihajajo novi in novi begunci; vsaka skupina pride na slabše.
Poleg tega primanjkuje še mobilnih stranišč, zato zdravstvene agencije ocenjujejo, da lahko teren postane potencialno gojišče bolezni.
Ne predstavlja si, kakšno bo stanje v vseh teh centrih, ko se bo vreme poslabšalo. Večina ljudi bo na mokrem. »Če tukaj ne bi bilo nemške ekipe, ki je postavila kuhinjo na zemlji domačinov, ne bi bilo ne hrane ne vode« opisuje Miha Blažič in pripoveduje, da so beguncem vse to nesli na skrivaj, mimo policije. V naslednjih dneh pa so z njo začeli bolj intenzivno sodelovati.
Najbolj problematično je na Rigoncah, kjer ni, kot pravi, nobene infrastrukture in zdravstvenega osebja, zraven pa ne pustijo niti prostovoljcev. Kadar jih, je postopek akreditacije zelo dolg.
Na terenu je tudi predstavnik urada visokega komisariata Združenih narodov za begunce (UNHCR).
Urad je priskrbel odeje, ki pa jih večkrat niso smeli razdeliti ljudem. Pošiljko jim je uspelo spraviti do beguncev enkrat na dan, kar pa žal ni zadoščalo.
Vzrok je to, da je komunikacijska veriga med organizacijami, štabom policije in civilne zaščite dolga, pojasnjuje. In čeprav je tam na desetine vojakov, policistov in oklepnikov, ni šotora za medicinsko oskrbo, manjka tudi ostalih šotorov in wc-jev.
Ostalih potrebščin je dovolj: »Veliko robe je, nimamo pa je čisto za vse, in potem se zgodi, da je ne smemo dati nikomur. Po dvanajst ur beguncem ne damo plastenke vode, zaradi strahu, da bi prihajalo do prerivanja in varnostnih tveganj, čeprav smo s primerno komunikacijo ves čas uspevali brez težav deliti stvari med ljudi.
Varnostno tveganje ustvarjamo sami s slabo oskrbo, slabo komunikacijo in iracionalnim strahom pred begunci.« Zato svetuje, naj se organizacije bolje skoordinirajo in zagotovijo več kapacitet za namestitev, drugače lahko pričakujemo tragedijo. S tem se je strinjal tudi predstavnik UNHCR.
Ker hoče beguncem pomagati mnogo ljudi, Blažič ostaja optimističen, vendar se zaveda, da mora biti tudi sistemska volja, volja (evropske) politike, da se humanitarna kriza razreši. Predvsem gre za politični problem s političnimi vzroki, zato v EU potrebujemo dogovor, kako bomo v prihodnje ravnali z begunci, še meni.
Ali bomo otroka pustili v blatu, je odvisno od nas
Tamino Petelinšek, fotograf in prostovoljec, ima nekoliko drugačno izkušnjo s terena, saj je pomagal v okviru humanitarne organizacije. Kakšne so razmere na terenu, je zanj relativno, subjektivno vprašanje. »Če prideš tja s svojimi videnji, kako pomagati, če imaš svoje kaprice, zadržke, obstaja možnost, da boš razočaran. Če pa sprejmeš pravila, ki so načrtovana in jih pripravljajo tisti, ki imajo izkušnje s takšnimi situacijami, boš zadovoljen,« opisuje. Delati moraš, kar ti rečejo, kot v vojski.
Na terenu preživel dobrih 20 ur, predvsem v nočnem času. Organizacija je dobra; sam je pospravljal in čistil za migranti, najraje pa je delil hrano. Poudarja, da se ni počutil ogroženega, zmotilo pa ga je to, da so morali nositi maske - zaradi možnosti infekcije - saj begunci niso mogli videti njegove obrazne mimike.
Najhuje je bilo otrokom, ki so ponoči prišli z vlakom. Bili so prav prestrašeni in na smrt utrujeni, zato se je odločil sneti masko. »Tudi s šalo, smehom, s kakšno gesto se da pomagati,« je opazil.
Razočarale pa so ga higienske razmere - po komaj treh dneh so beguncem pripeljali kemična stranišča, prej pa so hodili v travo, saj ni šlo drugače, in kmetje so to razumeli. »Katastrofalno je v nekdanji tovarni Beti Metlika, kjer so imeli dve stranišči za celotno halo. Zamašena sta že en teden, na odplake so zmetali nekaj odej, da bi zadušili vonj.
Jogiji so bili umazani in ni jih bilo dovolj,« pripoveduje. Sprašuje se, zakaj država ne zagotoviti čistilnega servisa, ki bi poskrbel za čistočo, medtem ko se skupine beguncev zamenjajo. Sicer je opazil, da primanjkuje nekaterih higienskih pripomočkov(plenic, vložkov, spodnjega perila), medtem ko je hrane in oblačil ogromno.
Na terenu pogreša še več prevajalcev in še kakšen megafon, saj so ljudje zmedeni, ne vedo, kje so. Čeprav nekateri govorijo, da imajo vsi iPhone, je resnica precej drugačna, pravi. Tudi obveščanje bi lahko bilo boljše, saj prostovoljci nimajo podatkov o prihodih in odhodih vlakov z begunce, ki jih vojska in policija najverjetneje imata.
Nekatere zaplete povzročajo tudi prostovoljci, ki niso organizirani, saj dajejo beguncem stvari čez ograjo, ne da bi o tem koga obvestili. »K njim začnejo teči ljudje in lahko pohodijo kakšnega otroka. Razburjeni so, ne vedo, kaj jih čaka,« zato predlaga, da bi predvsem v Dobovi postavili dodatne luči, v izogib poškodbam.
A ne glede na vse to, je bila zanj to fantastična izkušnja. Ni vedel, kaj pričakovati, zaradi kritik ljudi in zaradi negativnih zapisov o beguncih ga je bilo malo strah sodelovanja, ampak je bilo povsem drugače.
Zato ljudem polaga na srce, naj se zavedajo, da so begunci samo ljudje in da se nam bo obrestovalo, da jim pomagamo.
Občasno ima občutek, da bi kakšno stvar na terenu lahko naredili hitreje, vendar pa ocenjuje, da ljudje na splošno delajo dobro in učinkovito. Kljub temu, da se sprašuje, zakaj morajo prostovoljci delati, kar bi morala država, se mu vseeno zdi krasno, da se toliko ljudi odloči za pomoč, da imamo solidaren pogled na soljudi.
»Čeprav nimam vpliva na globalno politiko, pa imam vpliv na to, ali bom nekega otroka pustil ležati v blatu ali pa mu bom pomagal,« je jasen Petelinšek.
