Izraelsko slavje med pripravami na vojno
Tragedija enega ljudstva je povzročila tragedijo drugega ljudstva.
Odpri galerijo
Zasedena Golanska planota FOTO: Reuters
Sedemdeset let po tem, ko je David Ben Gurion na vrhuncu judovsko-arabske vojne podpisal deklaracijo o neodvisnosti Izraela, je Jeruzalem ovit v izraelske zastave. Izrael sočasno slavi svoje rojstvo in preživetje ter dva, za izraelsko notranjo, zunanjo in varnostno politiko izjemno pomembna dogodka.
Prvi je selitev ameriškega veleposlaništva iz Tel Aviva v Jeruzalem, ki ga je konec lanskega leta zaukazal ameriški predsednik Donald Trump. S tem je še dodatno razvnel strasti po vsem Bližnjem vzhodu, hkrati pa tudi simbolno pokopal že vrsto let klinično mrtvi mirovni proces in rešitev dveh držav.
Drugi razlog za evforijo izraelskih oblasti s predsednikom vlade Benjaminom Netanjahujem na čelu je prav tako povezan z Washingtonom. Ameriški izstop iz iranskega jedrskega dogovora je – med drugim – posledica silovitega izraelskega lobiranja, posledice pa so že vidne. Izrael in Iran sta po četrtkovem iranskem raketiranju izraelskih ciljev na zasedeni Golanski planoti in izraelskem letalskem napadu na vse ključne iranske vojaške cilje v sosednji Siriji neposredni vojni bliže kot kdaj prej.
Tudi zato je že tako obsesivna varnost v Izraelu v teh dneh na najvišjem nivoju. Kljub temu da nihče izmed naših sogovornikov ne verjame, da bo izbruhnila »velika vojna«, se ljudje pripravljajo, kot da bo. Nikakor ne prvič. Že od ustanovitve izraelske države naprej je to nekakšen »modus operandi«.
Izraelsko slavje in geostrateški pretresi so – ponovno – zasenčili veliko tragedijo palestinskega ljudstva, ki je z ustanovitvijo Izraela izgubilo vse. Vse, kar je Palestincem ostalo, je životarjenje v nostalgiji in simbolen upor. Na primer »Veliki pohod povratka«, ki bo na mejah območja Gaze vrhunec doživel jutri in pojutrišnjem.
Izključujoča izraelska družba
Sedemdeset let po ustanovitvi je Izrael bolj izključujoča družba kot kadar koli. Sanje o socialističnem raju in priložnostih za »vse« so stvar idealistične preteklosti, ki je v šestdesetih in sedemdesetih letih v kibuce vabila Jude iz vsega sveta. Današnji Izrael je zelo drugačen od tistega, ki so si ga zamislili njegovi ustanovitelji.
Kljub temu, da je Izrael tehnološko ena najbolj naprednih držav na svetu, in da se gospodarstvo dobro drži tudi v najhujši konkurenci, so ideje kibucev – ideje skupnosti in enotnosti – skoraj pozabljene. V zadnjih letih se je v Izraelu – nikakor ne le med palestinskim prebivalstvom – močno povečala neenakost. Izraelska družba se je izrazito »amerikanizirala« in nepovratno oddaljila od svojih solidarnostnih temeljev. Ob tem se je zaostril tudi rasizem – uperjen tako proti Palestincem kot tisočim afriških migrantov in beguncev, ki se jih je skrajno desna vlada premiera Benjamina Netanjahuja odločila nasilno izseliti.
To je mogoče razumeti tudi v kontekstu dveh vzporednih svetov, ki imata manj neposrednih stikov kot kadar koli. Palestinci živijo za zidovi, na skrčenem in z nadzornimi točkami prepredenem ozemlju na okupiranem Zahodnem bregu, ali pa na popolnoma izoliranem območju Gaze – daleč stran od oči izraelske javnosti. Zaradi manka neposrednih stikov so se okrepili stereotipi in z njimi vred popolna, marsikdaj sovražna odtujenost. K tej je mnogo prispevala politična krepitev orotodoksnih judovskih gibanj, ki so s skrajnimi, celo militantnimi idejami v zadnjem desetletju vstopila v srčiko izraelske politike. To je celoten spekter izraelske politike premaknilo še bolj desno.
Posledice so vidne prav na vsakem koraku. Denimo med današnjim »tradicionalnim« pohodom tisočih, večinoma mladih ortodoksnih zionističnih judov po muslimanskem delu starega mestnega jedra, s katerim so v izjemno napetem ozračju obeležili pripojitev Jeruzalem Izraelu med šestdnevno vojno leta 1967. Prav vprašanje Jeruzalema, čustvenega središča palestinske duhovne in nacionalne identitete, je za odnose med Izraelce in Palestince eno ključnih – odgovor na »jeruzalemsko vprašanje« pa je z odločitvijo za selitev veleposlaništva iz Tel Aviva konec lanskega leta brezkompromisno (po)dal kar ameriški predsednik Donald Trump.
Še prej so izraelske varnostne sile skupaj z načrtovalci okupacije in prikrojeno birokracijo z nasilnim izseljevanjem Palestincev in velikimi infrastrukturnimi projekt »pripojile« tudi vzhodni Jeruzalem, nesojeno prestolnico nesojene palestinske države. »Jeruzalem je v Bibliji omenjen približno šeststo petdesetkrat. Razlog je preprost – več kot 3000 let je prestolnica naših ljudi, samo naših ljudi,« je včeraj v jeruzalemskem Muzeju biblijskih ozemelj izjavil Benjamin Netanjahu in natančno strnil izključujočo jedro svoje skrajno desne politike.
Odtujenost in sovražnost na pogon (rasističnih) stereotipov je seveda prisotna tudi na palestinski, politično in vojaško že vrsto let popolnoma impotentni strani. A tega ne gre enačiti. Pozicija moči proti poziciji nemoči narekuje tempo življenja na eni in životarjenja na drugi strani: za marsikoga v Izraelu tako Palestinci – razen kot nevidna pretnja – sploh ne obstajajo. »Med vsem tem slavjem bi bil za Izraelce končno čas, da se pogledajo v ogledalo in prepoznajo veliko zgodovinsko krivico, ki so jo leta 1948 storili Palestincem, in se dogaja še danes. Čas je za akcijo in popravo teh krivic,« pravi Dianna Buttu, palestinsko-kanadska pravnica in nekdanja tiskovna predstavnica Palestinske osvobodilne organizacije (PLO).
Po zadnjih raziskavah javnega mnenja 63 odstotkov Izraelcev meni, da je selitev ameriškega veleposlaništva v Jeruzalem v skladu z interesi Izraela, 71 odstotkov pa jih, tako izraelski opozicijski časnik Haaretz, podpira pravico do uporabe ognja med protesti (neoboroženih) Palestincev v Gazi.
Sovražni stereotipi
»Palestinsko vprašanje« se v Izraelu za nekaj dni v središče pozornosti prebije le v izrednih primerih. Pa še to iz povsem napačnih razlogov, pri katerih vodilno vlogo igrajo refleksi in ne refleksija. Kot, denimo, v primeru Velikega pohoda povratka, s katerim želijo Palestinci v Gazi, največjem odprtem zaporu na svetu, opozoriti na svoje trpljenje in, hkrati, obeležiti vzporedno obletnico – sedemdeset let eksodusa. V sedmih tednih protestov so pripadniki izraelske vojske, ki so na meje Gaze poslali posebne enote ostrostrelcev, ubili 55 neoboroženih palestinskih protestnikov. Okoli 1700 je bilo ranjenih. V vsem tem času ni bil ranjen niti en izraelski vojak. Pričakovati je, da bo na območju Gaze v naslednjih dneh izjemno napeto.
Veliko več pozornosti kot »palestinsko vprašanje« in dogajanje na območju Gaze je v zadnjem času v Izraelu deležno zaostrovanje odnosov z Iranom. Zaostrovanje, ki hodi po robu velikega konflikta. Po najavi ameriškega umika iz iranskega jedrskega sporazuma – to je bila velika želja Benjamina Netanjahuja in njegovega skrajno desnega obrambnega ministra Avigdorja Libermana – se je možnost neposredne vojne, ki sta jo Tel Avid in Teheran do zdaj bojevala v Siriji, močno povečala. Iransko raketiranje izraelskih ciljev na zasedeni Golanski planoti in velika operacija izraelskega vojaškega letalstva, v kateri je bila po zatrjevanju izraelskih virov uničena glavnina iranske infrastrukture v sosednji Siriji, je bil znak, da sta obe strani pripravljeni na zaostritev konflikta.
Ob tem nikakor ne gre pozabiti, da vrh izraelske vojske že več mesecev preučuje možnosti za ponoven poizkus vojaškega obračuna z libanonskimi šiitskim gibanjem Hezbolah, neposrednim podizvajalcem iranske zunanje in varnostne politike tako v Libanonu, kjer je »Stranka boga« pred tednom dni suvereno slavila na parlamentarnih volitvah, kot v Siriji, kjer se Hezbolah že pet let bori na strani režima predsednika Bašarja al Asada. Izraelska vojska je bila v preteklosti – nazadnje leta 2006 – že večkrat prisiljena v dogovor s Hezbolahom, saj ga ni (z)mogla vojaško poraziti. Libanonsko šiitsko gibanje je danes tako vojaško kot politično močnejše kot kadar koli, zato so v Tel Avivu previdni – zavedajo se namreč, da tako Hezbolah kot Iran posedujeta rakete, ki bi lahko močno razdejale izraelska mesta, posledica tega pa bi bila verjetno totalna vojna. Le upati gre, da si te dejansko ne želi nihče. A za popoln zažig Bližnjega vzhoda in vzporedni pretres globalne geopolitične tektonike je dovolj le ena napačna poteza. En nesporazum.
Prvi je selitev ameriškega veleposlaništva iz Tel Aviva v Jeruzalem, ki ga je konec lanskega leta zaukazal ameriški predsednik Donald Trump. S tem je še dodatno razvnel strasti po vsem Bližnjem vzhodu, hkrati pa tudi simbolno pokopal že vrsto let klinično mrtvi mirovni proces in rešitev dveh držav.
Drugi razlog za evforijo izraelskih oblasti s predsednikom vlade Benjaminom Netanjahujem na čelu je prav tako povezan z Washingtonom. Ameriški izstop iz iranskega jedrskega dogovora je – med drugim – posledica silovitega izraelskega lobiranja, posledice pa so že vidne. Izrael in Iran sta po četrtkovem iranskem raketiranju izraelskih ciljev na zasedeni Golanski planoti in izraelskem letalskem napadu na vse ključne iranske vojaške cilje v sosednji Siriji neposredni vojni bliže kot kdaj prej.
Tudi zato je že tako obsesivna varnost v Izraelu v teh dneh na najvišjem nivoju. Kljub temu da nihče izmed naših sogovornikov ne verjame, da bo izbruhnila »velika vojna«, se ljudje pripravljajo, kot da bo. Nikakor ne prvič. Že od ustanovitve izraelske države naprej je to nekakšen »modus operandi«.
Izraelsko slavje in geostrateški pretresi so – ponovno – zasenčili veliko tragedijo palestinskega ljudstva, ki je z ustanovitvijo Izraela izgubilo vse. Vse, kar je Palestincem ostalo, je životarjenje v nostalgiji in simbolen upor. Na primer »Veliki pohod povratka«, ki bo na mejah območja Gaze vrhunec doživel jutri in pojutrišnjem.
Izključujoča izraelska družba
Sedemdeset let po ustanovitvi je Izrael bolj izključujoča družba kot kadar koli. Sanje o socialističnem raju in priložnostih za »vse« so stvar idealistične preteklosti, ki je v šestdesetih in sedemdesetih letih v kibuce vabila Jude iz vsega sveta. Današnji Izrael je zelo drugačen od tistega, ki so si ga zamislili njegovi ustanovitelji.
Kljub temu, da je Izrael tehnološko ena najbolj naprednih držav na svetu, in da se gospodarstvo dobro drži tudi v najhujši konkurenci, so ideje kibucev – ideje skupnosti in enotnosti – skoraj pozabljene. V zadnjih letih se je v Izraelu – nikakor ne le med palestinskim prebivalstvom – močno povečala neenakost. Izraelska družba se je izrazito »amerikanizirala« in nepovratno oddaljila od svojih solidarnostnih temeljev. Ob tem se je zaostril tudi rasizem – uperjen tako proti Palestincem kot tisočim afriških migrantov in beguncev, ki se jih je skrajno desna vlada premiera Benjamina Netanjahuja odločila nasilno izseliti.
To je mogoče razumeti tudi v kontekstu dveh vzporednih svetov, ki imata manj neposrednih stikov kot kadar koli. Palestinci živijo za zidovi, na skrčenem in z nadzornimi točkami prepredenem ozemlju na okupiranem Zahodnem bregu, ali pa na popolnoma izoliranem območju Gaze – daleč stran od oči izraelske javnosti. Zaradi manka neposrednih stikov so se okrepili stereotipi in z njimi vred popolna, marsikdaj sovražna odtujenost. K tej je mnogo prispevala politična krepitev orotodoksnih judovskih gibanj, ki so s skrajnimi, celo militantnimi idejami v zadnjem desetletju vstopila v srčiko izraelske politike. To je celoten spekter izraelske politike premaknilo še bolj desno.
Posledice so vidne prav na vsakem koraku. Denimo med današnjim »tradicionalnim« pohodom tisočih, večinoma mladih ortodoksnih zionističnih judov po muslimanskem delu starega mestnega jedra, s katerim so v izjemno napetem ozračju obeležili pripojitev Jeruzalem Izraelu med šestdnevno vojno leta 1967. Prav vprašanje Jeruzalema, čustvenega središča palestinske duhovne in nacionalne identitete, je za odnose med Izraelce in Palestince eno ključnih – odgovor na »jeruzalemsko vprašanje« pa je z odločitvijo za selitev veleposlaništva iz Tel Aviva konec lanskega leta brezkompromisno (po)dal kar ameriški predsednik Donald Trump.
Še prej so izraelske varnostne sile skupaj z načrtovalci okupacije in prikrojeno birokracijo z nasilnim izseljevanjem Palestincev in velikimi infrastrukturnimi projekt »pripojile« tudi vzhodni Jeruzalem, nesojeno prestolnico nesojene palestinske države. »Jeruzalem je v Bibliji omenjen približno šeststo petdesetkrat. Razlog je preprost – več kot 3000 let je prestolnica naših ljudi, samo naših ljudi,« je včeraj v jeruzalemskem Muzeju biblijskih ozemelj izjavil Benjamin Netanjahu in natančno strnil izključujočo jedro svoje skrajno desne politike.
Odtujenost in sovražnost na pogon (rasističnih) stereotipov je seveda prisotna tudi na palestinski, politično in vojaško že vrsto let popolnoma impotentni strani. A tega ne gre enačiti. Pozicija moči proti poziciji nemoči narekuje tempo življenja na eni in životarjenja na drugi strani: za marsikoga v Izraelu tako Palestinci – razen kot nevidna pretnja – sploh ne obstajajo. »Med vsem tem slavjem bi bil za Izraelce končno čas, da se pogledajo v ogledalo in prepoznajo veliko zgodovinsko krivico, ki so jo leta 1948 storili Palestincem, in se dogaja še danes. Čas je za akcijo in popravo teh krivic,« pravi Dianna Buttu, palestinsko-kanadska pravnica in nekdanja tiskovna predstavnica Palestinske osvobodilne organizacije (PLO).
Po zadnjih raziskavah javnega mnenja 63 odstotkov Izraelcev meni, da je selitev ameriškega veleposlaništva v Jeruzalem v skladu z interesi Izraela, 71 odstotkov pa jih, tako izraelski opozicijski časnik Haaretz, podpira pravico do uporabe ognja med protesti (neoboroženih) Palestincev v Gazi.
Sovražni stereotipi
»Palestinsko vprašanje« se v Izraelu za nekaj dni v središče pozornosti prebije le v izrednih primerih. Pa še to iz povsem napačnih razlogov, pri katerih vodilno vlogo igrajo refleksi in ne refleksija. Kot, denimo, v primeru Velikega pohoda povratka, s katerim želijo Palestinci v Gazi, največjem odprtem zaporu na svetu, opozoriti na svoje trpljenje in, hkrati, obeležiti vzporedno obletnico – sedemdeset let eksodusa. V sedmih tednih protestov so pripadniki izraelske vojske, ki so na meje Gaze poslali posebne enote ostrostrelcev, ubili 55 neoboroženih palestinskih protestnikov. Okoli 1700 je bilo ranjenih. V vsem tem času ni bil ranjen niti en izraelski vojak. Pričakovati je, da bo na območju Gaze v naslednjih dneh izjemno napeto.
Veliko več pozornosti kot »palestinsko vprašanje« in dogajanje na območju Gaze je v zadnjem času v Izraelu deležno zaostrovanje odnosov z Iranom. Zaostrovanje, ki hodi po robu velikega konflikta. Po najavi ameriškega umika iz iranskega jedrskega sporazuma – to je bila velika želja Benjamina Netanjahuja in njegovega skrajno desnega obrambnega ministra Avigdorja Libermana – se je možnost neposredne vojne, ki sta jo Tel Avid in Teheran do zdaj bojevala v Siriji, močno povečala. Iransko raketiranje izraelskih ciljev na zasedeni Golanski planoti in velika operacija izraelskega vojaškega letalstva, v kateri je bila po zatrjevanju izraelskih virov uničena glavnina iranske infrastrukture v sosednji Siriji, je bil znak, da sta obe strani pripravljeni na zaostritev konflikta.
Ob tem nikakor ne gre pozabiti, da vrh izraelske vojske že več mesecev preučuje možnosti za ponoven poizkus vojaškega obračuna z libanonskimi šiitskim gibanjem Hezbolah, neposrednim podizvajalcem iranske zunanje in varnostne politike tako v Libanonu, kjer je »Stranka boga« pred tednom dni suvereno slavila na parlamentarnih volitvah, kot v Siriji, kjer se Hezbolah že pet let bori na strani režima predsednika Bašarja al Asada. Izraelska vojska je bila v preteklosti – nazadnje leta 2006 – že večkrat prisiljena v dogovor s Hezbolahom, saj ga ni (z)mogla vojaško poraziti. Libanonsko šiitsko gibanje je danes tako vojaško kot politično močnejše kot kadar koli, zato so v Tel Avivu previdni – zavedajo se namreč, da tako Hezbolah kot Iran posedujeta rakete, ki bi lahko močno razdejale izraelska mesta, posledica tega pa bi bila verjetno totalna vojna. Le upati gre, da si te dejansko ne želi nihče. A za popoln zažig Bližnjega vzhoda in vzporedni pretres globalne geopolitične tektonike je dovolj le ena napačna poteza. En nesporazum.
