Jajčeca črne človeške ribice prvič na očeh javnosti

Razmnožitev v ujetništvu bi omogočila ohranitev edine svetovne populacije te podvrste.

čet, 03.12.2015, 09:00

Kranj – V Jamskem laboratoriju Tular, edinem te vrste pri nas, z infrardečo kamero snemajo in opazujejo jajčeca, ki jih je samička, črna človeška ribica, 16. oktobra začela odlagati na skalo v laboratorijskem bazenu.

Poznavanje življenja te živali pomeni poznavanje ukrepov v primeru ogroženosti zaradi onesnaženja, in če bi vsaj eno izmed osmih jajčec preživelo, se razvilo v ličinko in naprej v mladiča, bi to lahko bil dober obet za trajno ohranitev edine znane, belokranjske populacije te živali v Sloveniji in svetu.

Medtem ko v Tularju in francoskem Moulisu že desetletja uspešno raziskujejo razmnoževanje belih človeških ribic, so pri črnih vrstnicah za zdaj neuspešni. Samički črne človeške ribice sta jajčeca v Tularju že odložili v letih 2007 in 2013, a potomstva tedaj ni bilo. Tokratni zarod, odložen tako, da ga lahko spremlja tudi javnost, ima, kot je za Delo pojasnil dr. Gregor Aljančič, vodja Jamskega laboratorija Tular, veliko večjo možnost preživetja.

Skalo z jajčeci so že premestili na varno, v akvarij, v katerem ni drugih človeških ribic. Te so namreč v prvem bazenu nekaj jajčec že snedle, tako da jih je ostalo le še osem. V kolikšnem času bi se iz njih lahko razvile ličinke, je mogoče napovedati le na podlagi opazovanj razvoja zaroda belih človeških ribic v 55-letni zgodovini Tularja ter 60-letnem raziskovanju postojnskih človeških ribic v Franciji. »Ličinke bi se lahko izlegle v petih mesecih. Toda jajčeca čaka dolga pot s številnimi preizkušnjami. Nekatera najbrž niso oplojena, v vodi na primer živijo drobni rakci, ki vrtajo v jajčeca, razvoj jajčec se lahko ustavi ... Iz izkušenj vemo, da v povprečju do odraslosti ne preživi niti ena žival iz vsakega legla,« je pojasnil Gregor Aljančič, ki sedem črnih človeških ribic iz Jelševnika pri Črnomlju, jamskega sistema na zahodnem robu Bele krajine, proučuje že od leta 2002, takrat še skupaj z očetom, Markom Aljančičem.

Leta 1986 odkrili novo žival

Podzemlje med Jelševnikom in Dobličami je edini znani življenjski prostor črne človeške ribice. »Pazite, leta 1986 smo v Evropi, natančneje v izviru Dobličice v Beli krajini, našli tako rekoč novo žival! In to 30 centimetrov dolgo! Črpali smo vodo, iskali rešitve za preskrbo Bele krajine z vodo, potem ko so v Krupi odkrili PCB-je. Del struge smo izčrpali in med brskanjem po suhi strugi v ostankih luž našli štiri črne človeške ribice. Eno sem odnesel v starem piskru speleobiologom v Ljubljano. Bil je šok. Kasneje so našli črne ribice še v treh sosednjih izvirih na razdalji dveh, treh kilometrov v Beli krajini,« je v intervjuju za Delo pred dvema letoma pojasnil dr. Andrej Mihevc z Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU, ob novici o srečnem dogodku v Tularju pa včeraj vzkliknil, da bi bilo treba temu nazdraviti z metliško črnino.

Je črna človeška ribica ločena vrsta človeške ribice in zakaj je črna? »Črna človeška ribica je podvrsta slovenske bele človeške ribice. Vrste bele človeške ribice pa so tri, vendar to še ni objavljeno. Ena vrsta bele je slovenska, razširjena od Bele krajine čez ves Tržaški kras, druga vrsta živi v Istri, tretja pa na območjih Like, Hercegovine in Dalmacije. Kot kaže, črna živi samo v Sloveniji, črna pa je zato, ker še ni utegnila postati bela,« je za Delo povedal speleobiolog akademik dr. Boris Sket. »Prednik človeške ribice se je na več koncih vselil v podzemlje in večina teh podzemeljskih populacij se je postopoma razvila tako, da so jim zakrnele oči in pigment, 'belokranjski' pa ne. Možnih je več vzrokov, najverjetnejši pa je, da je bila ta populacija dlje časa na površju, kot so bile druge, oziroma da se je pozneje preselila v podzemlje.«

Po obliki se črna in bela zelo razlikujeta. »Črna barva in oči še zdaleč nista edini razliki. Črna ima bistveno krajšo glavo, manj zob, nekaj več vretenc v hrbtenici, krajše noge, predvsem pa je oblika glave čisto drugačna. Glava črne je jajčasta, pri beli pa je potegnjena kot v račji kljun,« je pojasnil Sket.

Že eno onesnaženje bi bilo usodno

Spomnimo: zadnje »javno« opazovanje jajčec bele človeške ribice v Postojnski jami leta 2013 ni dočakalo srečnega konca. Upajmo, da ga tokratno bo. »To, da je samica črne človeške ribice izlegla jajca, samo po sebi ni najpomembnejše. Spoznanja iz Tularja o življenju črne človeške ribice, ki letos poteka s podporo EGP in Norveškega finančnega mehanizma, so osnove za uspešno varstvo teh živali. Vedeti, kako živijo, kakšne so razmere v njihovem življenjskem prostoru, kako se razmnožujejo, sploh pa, če bi nam enkrat uspelo, da bi se tudi črna človeška ribica uspešno razmnožila v ujetništvu, je pomembno predvsem z vidika njenega negotovega preživetja. Prostorsko izredno omejeno populacijo na robu Bele krajine ogroža naraščajoče onesnaževanje podzemeljske vode, eno samo lokalno onesnaženje bi lahko povzročilo izumrtje. Na koncu pa varstvo (črne) človeške ribice ni le trud za ohranjanje jamske biodiverzitete, je tudi skrb za javno zdravje. Saj ribica živi v vodi, s katero se preskrbujemo tudi ljudje,« še opozarja Gregor Aljančič.

Prijavi sovražni govor