Maja Čakarić, Delo.si
Ljubljana - »Prevzemite štafeto, razjezite se!« v besedilu Dvignite se!, ki prebuja bralce po svetu, kliče zdaj 93-letni Stéphane Hessel, nekdaj mladi soborec generala de Gaulla. Sam je bil, kot pravi, jezen na nacizem. Jezi pa ga tudi naš čas, saj ga spominja prav na trideseta leta. Zato mlade poziva k političnemu delovanju. Kako jezni pravzaprav smo oziroma bi morali biti ter zoper kaj, preverjamo pri nekoliko mlajšem Janezu Stanovniku, predsedniku zveze borcev Slovenije, pred dnevom, ko so drugačno štafeto, štafeto mladosti, predajali Titu.
Brezbrižnosti se je bati, če povzamem po Hesselu. Zakaj se sploh zajeda v nas?
Omenjate Hessela. Poznava se dolgo. V 50. in 60. letih, ko sem se angažiral v t. i. sindikatu siromakov v Združenih narodih, je bil pomočnik generalnega sekretarja. Srečevala sva se ob različnih priložnostih. Ko sem bil izvršni sekretar evropske ekonomske komisije v Ženevi, je bil on francoski veleposlanik. Kot stara prijatelja sva se torej našla v diplomatskih povezavah. Potem naju je združevala okoljska problematika povezana z revščino svetovnega juga. Oba imava tudi enake korenine v rezistenci, v odporništvu. Najino življenje je po poteh usode potekalo tako rekoč vzporedno.
Po moji oceni brezbrižnost sicer izvira iz dejstva, da nas pritisk dneva tako absorbira, da o posameznih temeljnih problemih človeka in človeštva ne razmišljamo in se zato nanje ne odzivamo. Živimo v bogatem svetu. Upal bi si reči, da skoraj 90 odstotkov mladih ni doživelo tega, da bi bili štiri dni lačni, tri noči brez spanca, verjetno ne vedo, kako je doživeti smrt najbližjega, bodisi najbolj pristnega prijatelja ali družice. Mladini se z esencialnimi skrbmi nikdar ni bilo treba spoprijeti.
Bi znal mlad človek tvegati za drugega ali le, če bi bil nemočen sam? Lačnih, brezposelnih, ljudi brez strehe nad glavo že zdaj ni malo.
Še vedno brezskrbno živimo iz dneva v dan. Toda vse je relativno. S pokojno ženo sva stanovala na Ziherlovi ulici. V soseščini so gradili stanovanjski blok. Na božični večer se je z dvorišča zaslišala sevdalinka. V baraki jo je prepeval osamljen bosanski delavec. Z ženo sva jo razumela kot popolno tragedijo človeka, ki je bil daleč od doma, popolnoma sam, živel v revnih pogojih, edino zadoščenje za svojo dušo pa je našel v petju.
Še en primer: rojen sem bil v meščanski družini, pomanjkanja v mladosti torej nisem čutil. Od mame sem za malico dobil jabolko. Danes mladina stoji v delikatesi in izbira, s čim bo napolnila žemljo. To ni nič nenavadnega. Dokler nisem šel v partizane, nisem vedel, kaj pomeni biti lačen. To sem ugotovil, ko sem moral iskati koreninice, ali pa potešiti potrebo po vlagi z žvečenjem iglic. Zato pravim, da so občutki relativni.
Velja pa, kar je dejal filozof Pascal: obstajajo resnice srca, ki jih razum ne pozna. To je tudi bistvo Hesselovega občutka. Če vidite otroka, ki ga jedo muhe, si recite: za ceno svojega življenja, tega ne dovolim!
So mladi dovolj domiselni, da resnico srca manifestirajo še kako drugače kot z granitnimi kockami?Kocke so bile bolj izraz vandalizma kot resničnega notranjega občutka. Mladi so preprosto uživali pri razbijanju parlamenta, niso pa dali duška svoji notranjosti. Revolt mora priti spontano iz vaše človečnosti, ne iz razuma. Zaradi tega, vidite, govorimo o odporu NOB. Zakaj sem šel v partizane? Ne vem. Moral sem. Vendar ni bilo potrebe. Partizanski tovariši bi spraševali, zakaj ne odidem domov, zakaj sem raje lačen, strgan, moker. Ker moram biti.
Skratka, Ljubljana in njena mladina nista preveč zaspani?Ne, toda današnja mlada generacija ima pred seboj drugačne izzive. Razumite tole: živel sem v Ljubljani in živeli smo mirno. Nato je na Karavanke prišel Hitler. Jasno je bilo, da se bo z njih spustil med nas. Kaj pomeni braniti domovino, mladi ne razumejo. Pred kom? Kje je nevarnost? Saj je ni. Jaz pa sem sovražnika videl na Karavankah.
Je danes sovražnik zanje preveč neviden, neotipljiv?Kakšni so torej izzivi? Vsak bi se moral vprašati, kako je možno, da ga je ta družba vzgojila, izobrazila, pripravljen je delati, toda dela ne dobi. Nekaj je narobe. Ne bo šel v nasilno revolucijo, bo pa doživel notranji intelektualni konflikt. Ta mora biti povod za zdravo reakcijo. Nikomur ne svetujem terorizma. Na krivico ne smemo reagirati z drugo krivico. Nasilje je po mojem mnenju nečloveško, lastno je živalskemu svetu. Kultura je ravno to, da biološke nagone spontano obvladujemo z razumom.
Vam ponudim primer. Nekoč sem komandanta Staneta vprašal: Pa dobro Stane, te ni nič strah? Seveda me je, je odvrnil, toda junaštvo ni v tem, da te ni strah, ampak v tem, da ga obvladaš. Nad biološko osnovo gremo torej z zavestjo. Zavest rodi voljo. Volja je tista, ki obvladuje našo spontano naravo.
Je recimo ob podpisu trojnega pakta vsa ljubljanska mladina kolektivno obvladala strah? Takrat ste imeli pred Trubarjevim spomenikom prvi javni nastop.Vsi smo bili pretreseni in zavedali smo se smrtne nevarnosti. Ni bilo pa na ta dan nobene razlike med komunisti, klerikalci in nami, krščanskimi socialisti. Vsi smo se združili pred univerzo. Edini smo si bili v tem, da se je treba upreti.
Ni bilo omahljivcev?Vse popoldne sem pripravljal govor, pri tem so mi pomagali člani komunistične organizacije. Ko sem dejal, zdaj pa pojdimo v demonstracijo, so rekli, da ne smejo zaradi direktive iz Beograda. Komunisti niso šli. Mi smo. Desničarji so bili z nami, vendar so dva dneva pozneje že prejeli drugačna navodila. Mlad človek ne sme svojega ravnanja uravnavati zgolj po tem, kar mu od zgoraj rečejo. Poslušati mora srce. Razdelili smo se, ker so eni poslušali srce, drugi razum.
Saj veste, ko pravijo, da je mladost norost ...... Mlad človek mora imeti spontano željo po tveganju in po izkazovanju energije. V mladosti sta bila tek in hoja zame fizično in mentalno uživanje. Užival sem, da sem živ. V Švici sem vsako jutro do službe prehodil šest kilometrov. In toliko nazaj do doma. Kot grški peripatetiki sem se sprehajal in premišljeval.
V mislih sem imela bolj skakanje čez potok, kjer je most. Lumparije.Nemalo jih je bilo. Sošolka Stritarjeva Zora lahko pove, kakšne falotarije smo počeli. Sploh z Jankom Smoletom, s katerim sem sedel v isti klopi. Fantje smo se pač morali izkazati pred dekleti in pubertetno dvorjenje ni bilo možno brez vragolij.
Razigrana iznajdljivost je bila med vojno poseben kapital ljubljanske mladine. Obstaja kaj, česar ni počela, da bi pretentala okupatorja?To je človekova ustvarjalnost, ki se kasneje izkazuje v umetniški ali znanstveni ustvarjalnosti. Član ruske akademije znanosti Vladimir Trapeznikov je dejal, da izum ni posledica patriotizma ali policijske prisile ampak ustvarjalnosti. Če človek išče, najde ali pa ne najde.
Drži, da ravno način, kako se je ustvarjalnost izražala, kaže, da je bilo partizanstvo nekaj resničnega. Pomislite na fante, ki so izumili Kričača. Ali žene, ki so v vozičku pod dojenčkom prevažale Poročevalca. Ali pa sta se fant in dekle objemala, ob njiju je stala italijanska patrola, on pa je s kredo na steno zapisoval OF. Ta ustvarjalnost ni nič narejenega, prihaja iz naravne potrebe, ki jo človek čuti, ko je družba ogrožena.
Toda ob tem nosi glavo na pladnju. Zase in družbo. Se je vam po vojni kdaj zazdelo, da ste jo nosili zaman?
Neredko.
Kaj vas je razočaralo?
Gre za gradacijo od presenečenja do razočaranja. So stvari, ki jih storite pod impulzom trenutka. V vojni ali kateri koli težki okoliščini, ko okrog vas žvižga in poka, se odzovete normalno, ko je vsega konec, vas pretrese. V življenju ste lahko razočarani, ker niste uspeli, čeprav bi bilo to upravičeno, ali pa če ste napravili, kar se je pozneje pokazalo, da ni bilo prav, to veste in vam je žal, da ste to storili.
Imamo ob nekdanjem dnevu mladosti kaj razloga za radost in veselje?Nemalo. Treba se je samo zavedati, kaj imate in kaj bi lahko bilo, če tega ne bi imeli. Ko sem se z družino iz tujine vrnil domov, mi je mama lahko skuhala zgolj krompir v oblicah. Pomislite na današnje obilje. Ali pa: včasih je bilo junaštvo napisati, kar mislite. Danes lahko napišete karkoli, pametno ali ne, moralno ali ne.
Ni se vam treba bati 133. člena ustave in se boriti za svobodo besede. Bili so časi, ko so se ljudje boječe ozirali levo in desno, danes gre lahko vsak v cerkev ali cirkus, pa mu ne bodo ničesar napravili. Zato mislim, da imate polno razloga za veselje in vse pogoje, da uživate mlado življenje, ampak morate se zavedati, da je življenje velik blagoslov.