Janševi vladi sta tlakovali pot nacionalni gardi

Ljubljana – V praznem zaselku Ograja, blizu modernega vojaškega strelišča Škrilj, dva kontejnerja, posekana drevesa in betonski zidaki kažejo, da se nekaj dogaja. Povedali so nam, da nastaja center za športno usposabljanje.

Nosilec in vodja del v zaselku Ograja je menda Miran Loparec, predsednik območnega odbora Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve (VSO) Kočevje-Kostel-Osilnica. Loparec je aktiven v društvu Moris kot nekdanji član štaba 27. zaščitne brigade, kjer je bil kot rezervni stotnik leta 1991 zadolžen za organizacijske in mobilizacijske naloge.

Ker se ni odzival na telefonske klice, smo poklicali predsednika VSO Aleša Hojsa, ki trdi, da Loparca sploh ne pozna. Hojs tudi o gradnji vadbišča ne ve nič, »bom pa preveril, kaj se tam dogaja«. Zanika, da bi se v sklopu VSO že usposabljali pripadniki bodoče nacionalne garde, ki jo namesto strateških vojaških rezerv predlaga stranka SDS: »To je neumnost in ne morem verjeti, da je naš predlog dosegel take odzive. O tem, da usposabljamo bodoče pripadnike nacionalne garde, je sicer prvi govoril nekdanji minister za obrambo Janko Veber in mi smo že aktivirali novinarje desnega pola, da raziščejo, kaj je s tem«.

O povečanju obsega obrambnih sil z vzpostavitvijo vojaške strateške rezerve (VSR), ki bi jo sestavljalo 25.000 pripadnikov, je obrambni sistem prvič razmišljal v času prve Janševe vlade. Danes ima strateška rezerva drugo ime: narodna garda. O njej bo govor tudi na bližajočem se posvetu v državnem svetu.

Z VSR se je takrat ukvarjal državni sekretar na obrambnem ministrstvu Franci Žnidaršič, ko pa je Janez Janša vlado sestavil drugič, je takratni obrambni minister Aleš Hojs o VSR že izdal doktrino. Pred nekaj časa sta Janševa SDS in Hojsev VSO strateški rezervi dala tudi ime: narodna garda.

Prvi kratek zapis o vojaški strateški rezervi (VSR) je iz leta 2010, v resoluciji o splošnem in dolgoročnem programu razvoja in opremljanja SV do leta 2025 (ReSDPRO SV 2025) ministrice Ljubice Jelušič. Dve leti po uveljavitvi resolucije je obrambno ministrstvo pod taktirko ministra Aleša Hojsa izdelalo doktrino sestavljanja in delovanja vojaške strateške rezerve. V tem dokumentu, ki ga nekdanji poveljnik sil SV kontraadmiral Renato Petrič opisuje kot »enega najslabše spisanih doktrinarnih dokumentov, ki razen čistega sprenevedanja ne daje prav nobene vsebine«, je med drugim zapisano, da se bo »dodatno pridobivanje znanj in izkušenj izvajalo na podlagi prostovoljnosti prek aktivnosti društev in nevladnih organizacij, ki delujejo v javnem interesu na področju obrambe. Tovrstne organizacije so lahko zaradi bogatega znanja, ki ga je mogoče z vojaškim usposabljanjem prenesti v družbeno okolje, koristne pri vzpostavljanju VSR, še posebno v njeni začetni fazi.«

Posvet o spreminjanju vojske v državnem svetu

Aleš Hojs je danes predsednik Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve (VSO) in predsednik odbora za obrambo pri strokovnem svetu SDS. Vedoč za zgoraj omenjeni strateški dokument, ki pri načrtovanju strateške rezerve oziroma nacionalne garde predvideva tudi aktivacijo nevladnih organizacij (torej tudi regionalno organizirane VSO, katere člani so, poleg tega, da imajo uniforme in opremo, tudi že usposobljeni), je skupaj s SDS spretno prehitel druge veterane, ki se bodo o tem, kdaj in v kakšnih pogojih spreminjati obseg in strukturo SV, pogovarjali šele konec aprila: posvet bo v organizaciji Zveze veteranov vojne za Slovenijo, Zveze slovenskih častnikov in Zveze policijskih veteranov društev Sever potekal pod pokroviteljstvom državnega sveta in pričakovati je, da bodo veterani množično podprli idejo, da Slovenija še dodatnih 25.000 domoljubnih mladcev potrebuje.

To po besedah upokojenega kontraadmirala Petriča niti ni sporno, je pa, pravi, absurdno razmišljati o tem, ne da bi prej odgovorili na temeljno vprašanje: od kod podhranjenemu obrambnemu sistemu denar za kaj takšnega in kdaj VSR aktivirati ter za kako dolgo obdobje. Petrič opozarja, da politični prostor nikakor ni primeren za takšne razprave, saj zanj velja, »da levice takšne stvari ne zanimajo preveč, desnica pa je po objavi namere o nacionalni gardi še kako zainteresirana, da tudi stroka pove, da Slovenija potrebuje 25.000 dodatnih vojakov. Takšna razprava je lahko le populistična ali pa politična.« Se pa, pravi Petrič, »vse lepo ujema: SV je na najslabši možni poziciji vse od njene ustanovitve, begunska kriza je odprla vprašanje zadostnosti varnostnih sil, VSO se je okrepila ter v medijih in javnosti se precej namiguje na nekakšne prostovoljce, ki se urijo tudi v vojaških veščinah«.

Peinkiher: Strankokracija in militarizacija

Nekdanji vodja obveščevalnega oddelka na ministrstvu za obrambo Tone Peinkiher glede nacionalne garde govori celo o »strankokraciji in o militarizaciji države v režiji SDS in Janeza Janše«. Predlog največje opozicijske stranke o vzpostavitvi narodne garde po Peinkiherjevem prepričanju »pomeni vzpostavitev vojaške strukture vzporedno s sedanjo SV, katere status je urejen z ustavo«. Predlog je po besedah sogovornika izraz popolnega nezaupanja v sedanji varnostni sistem države »in predstavlja vsiljevanje medijske podobe o popolni varnostni nesposobnosti policije in vojske, torej države, ter kar kliče po rešitvi vseh težav s prihodom SDS in Janše na oblast tudi s pomočjo strankarske varnostne strukture: Janez Janša, rešitelj in zaščitnik slovenskega doma in družine«.

Nacionalna garda kot vojaška struktura bi bila številnejša, kot je sedanji varnostni sistem, opozarja Peinkiher: »In takšna vojaška organizacija bi z lahkoto obvladovala prebivalstvo in celotni državni aparat.« Tudi Peinkiher podobno kot Petrič meni, da »gredo Janševemu projektu precej na roko splošne razmere v državi, slabo delovanje vlade in posebno nezadovoljstvo v vojski in policiji«.