Jaši Drnovšku niti pri ustavnih sodnikih ni uspelo

Drnovškovemu bronastemu kipu se ne mudi iz Zagorja. Padla je tretja pritožba Drnovškovega sina v devetih letih.
Fotografija: Jaša Drnovšek FOTO: Mavric Pivk/Delo
Odpri galerijo
Jaša Drnovšek FOTO: Mavric Pivk/Delo

Zagorje – Jaša Drnovšek je deset let po smrti očeta, nekdanjega predsednika vlade in države, izgubil še pravdo na ustavnem sodišču. Če bo izpolnil nekdanjo obljubo, se bo bitka med njim in toženo občino Zagorje selila na evropsko sodišče. Do tedaj bronasti Drnovšek neizpodbitno ostaja del Zagorja, kjer mu desetletje po smrti izkazujejo enako spoštovanje, kot so mu ga za časa življenja.

V devetih letih je to že tretji poraz Drnovškovega sina Jaše pred sodnimi mlini, pri katerih je že leta 2009, še ne dve leti po očetovi smrti, iskal potrditev, da mora bronasta očetova podoba v pol meseca iz mestnega parka občine Zagorje in naj ta odstrani tudi očetovo ime iz poimenovanja parka. Pritrdilo mu je le Okrajno sodišče v Trbovljah, višje in vrhovno pa ne; s sedmimi glasovi proti dvema niti ustavno sodišče (US) v sestavi Jadranka Sovdat, Matej Accetto, Dunja Jadek Pensa, Klemen Jaklič, Etelka Korpič - Horvat, Špelca Mežnar, Marijan Pavčnik, Marko Šorli in Rajko Knez ni pritrdilo tožniku.

Osrednje vprašanje, ki so ga presojali ustavni sodniki, na katere se je Jaša Drnovšek oziroma v njegovem imenu ljubljanska odvetnica Urša Chitrakar obrnila septembra lani, je bilo, ali je postavitev bronaste biste kiparja Mirsada Begića v zagorskem mestnem parku in njegovo poimenovanje po Janezu Drnovšku, tudi zagorskem častnem občanu, brez sinovega soglasja dopusten poseg v njegovo ustavno pravico do pietete. Pri tem se US sklicuje tudi na prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP), da prav politiki med vsemi javnimi osebami uživajo najmanjše varstvo osebnostnih pravic in da velja to tudi v primeru Zagorja, ki je z uporabo Drnovškovega imena in podobe na javnem prostoru tej osebi izkazalo čast.

V tem delu so ustavni sodniki pritrdili razsodbi višjega in vrhovnega sodišča, ki sta Janeza Drnovška opredelili kot absolutno javno osebo par excellence; navsezadnje je v evropskem kulturnem prostoru tradicija tovrstnega čaščenja državnikov, navajajo, in državnik Drnovšek v zagorskem primeru nedvomno ni bil »prikazan v popačeni luči«. Javne osebe tudi sicer »le izjemoma uživajo varstvo pri samostojnem odločanju o uporabi svojega imena in podobe«; zaradi njihove pomembne vloge v družbi njihova ime in podoba običajno postaneta simbol časa, ki sta ga zaznamovala, in kljub morebitnemu nasprotovanju svojcev »predmet splošne in proste uporabe«. Tudi v zagorskem primeru »želi javnost dr. Drnovška ohraniti v kolektivni zavesti«, piše v razsodbi US.

Drnovškov kip v Zagorju FOTO: Dejan Javornik<br />
 
Drnovškov kip v Zagorju FOTO: Dejan Javornik
 


Ali je torej zagorska samovolja dopusten poseg v pravico svojca do pietete ali ne? Vprašanje meja osebnostnih pravic javne osebe, priznavajo ustavni sodniki, je v praksi zelo redko. Zato so po brskali tudi po tujih sodnih odločitvah in po praksi ESČP. Našli so primer monaške princese Karoline in nemškega zveznega kanclerja Brandta, čigar vdova je branila njegovo osebnostno pravico proti podjetju, ki je izdalo spominske kovance z njegovo podobo. Tudi v teh primerih, navaja US, se postavlja vprašanje, ali lahko mediji in podjetniki zaradi upoštevanja javnega interesa in pravice javnosti do obveščenosti ter ne le lastnega posežejo v osebnostne pravice javnih oseb. Na kratko se odgovor glasi: lahko.

Zagorsko odločitev za postavitev kipa Drnovšku v čast in poimenovanje mestnega parka po njem je US opredelilo kot interes javnosti: »Če to ravnanje ne krši temeljnih ustavnih vrednot, kot je spoštovanje človekovega dostojanstva, je vedno v javnem interesu.« Zagorski župan Matjaž Švagan je bil ob razsodbi zadržan: »Zagorjani nikoli nismo nehali izkazovati spoštovanja dr. Drnovšku. Iskreno smo ga spoštovali, ko je živel, in enako iskreno zdaj spoštujemo spomin nanj.«

Komentarji: