Žaljiv zapis na spletu zadošča za razkritje imena policiji

Policija bi odslej pridobivala podatke o anonimnih uporabnikih spleta tudi brez odredbe sodišča.

Objavljeno
04. januar 2017 19.27
Sonja Merljak
Sonja Merljak

Ljubljana – Čas je pravi. Policija ima lepo priložnost, da udejanji svoja prizadevanja za čim večji nadzor državljanov. Mnogi so se zaradi terorističnih dejanj pripravljeni odreči delu človekovih pravic in svoboščin v zameno za varnost. Zadnji poskus policijskega posega v zasebnost je zato minil skoraj neopazno.

Pred božično-novoletnimi prazniki so z Generalne policijske uprave vsem policijskim enotam naročili, da lahko od ponudnikov spletnih storitev pridobijo IP-podatke uporabnikov brez odredbe sodišča, kadar se bo posameznik zavestno odpovedal svoji pričakovani zasebnosti. Pri tem so izhajali iz novembrske sodbe vrhovnega sodišča, ki je zavrnilo zahtevo po varstvu zakonitosti v primeru komunikacijske zasebnosti.

»Sodna praksa je tudi za policijo sekundaren vir prava,« pojasnjuje predstavnik za odnose z javnostjo Drago Menegalija. Kot sodbo razumejo na policiji, morajo upravitelji spletnih portalov pristojnim organom odslej tudi brez sodne odredbe posredovati podatke, ki so potrebni za identifikacijo uporabnika. Po zakonu o kazenskem postopku sodi med pristojne organe tudi policija, če gre za kaznivo dejanje, zaradi katerega storilca preganjajo po uradni dolžnosti.

To, denimo, pomeni, da lahko policija po novem od ponudnika spletnih storitev, denimo medija, kot je Delo, brez sodne odredbe zahteva informacijo o IP-naslovu anonimnega komentatorja, ki je na spletu užalil župana, in tako najde osebo, ki je žaljivi komentar napisala, saj IP-naslov razkriva, na katerem računalniku je sporni zapis nastal.

Identiteta in javna komunikacija

Kaj pomeni, da se nekdo zavestno odpove pričakovani zasebnosti? In po katerih merilih bodo to ugotavljali? V skopem odgovoru Menegalija pravi, da bodo okoliščine policisti presojali od primera do primera. »V primeru dvoma jim je bilo naloženo, da se za nadaljnje usmeritve obrnejo na pristojnega državnega tožilca.«

V konkretnem primeru se je po mnenju vrhovnega sodišča anonimna komentatorka, ki je na portalu prekmurec.si razžalila župana občine Odranci, izpostavila v javnosti in se s tem odpovedala varstvu svoje pravice do zasebnosti. Policija iz sodbe sicer razbira, da se posameznik zavestno odpove svoji komunikacijski zasebnosti predvsem v tistih primerih, ko komunicira na javno dostopnem spletnem portalu. Tam je njegova komunikacija odprta, javno razkrita, komentarje pa vidijo tudi neprijavljeni uporabniki. »Iz tega razloga tudi podatek o IP-naslovu ne uživa več varstva komunikacijske zasebnosti, zaradi česar po mnenju vrhovnega sodišča sodna odredba za pridobitev podatka o IP-naslovu ni potrebna,« dodaja Menegalija.



Dva pomisleka

Policija – in tudi tožilstvo, dodajajo na policiji – iz sodbe torej razbira, da komentatorji ne morejo pričakovati, da bo njihova identiteta skrita pred javnostjo, ne glede na to, ali se pod svoje komentarje podpišejo s pravim imenom ali s psevdonimom. Je tako razumevanje res pravilno in dobro za širšo skupnost? Ali javno komuniciranje hkrati že pomeni privolitev v razkritje identitete?

Odvetnik dr. Rok Čeferin, specialist za civilno in medijsko pravo, pravi, da bi bilo treba v slovenski zakonodaji osebam, ki so jih anonimni uporabniki spleta razžalili, omogočiti lažjo identifikacijo teh oseb. V tem smislu sodba vrhovnega sodišča po njegovih besedah prispeva k večjemu varstvu pravice do osebnega dostojanstva, ki jo anonimni uporabniki spleta pogosto kršijo. Kljub temu pa ima ob njej dva pomisleka.

»Če se nekdo predstavi s psevdonimom, nikakor ni mogoče sklepati, da se je zavestno odpovedal varstvu svoje zasebnosti. Pod psevdonimom nastopajo osebe, ki se ne želijo razkriti javnosti in ki se ne želijo odpovedati svoji zasebnosti,« poudarja odvetnik in dodaja: »Stališče vrhovnega sodišča se mi zdi sporno tudi z vidika nedavne odločbe Sodišča EU. To je razsodilo, da smejo članice EU v svojih pravnih sistemih določiti obveznost hranjenja prometnih in lokacijskih podatkov le v primerih najhujših kaznivih dejanj, pri čemer se smejo ti podatki razkriti le po predhodni odobritvi sodišča, razen v nujnih primerih. Stališče, po katerem sme policija dostopati do identifikacijskih podatkov uporabnika spleta brez odobritve sodišča in ne glede na težo kaznivega dejanja, se mi zdi zato sporno s stališča evropskega prava.«

Policija gre predaleč

Prav odredba sodišča je po besedah informacijske pooblaščenke Mojce Prelesnik tista varovalka, ki naj bi preprečila neupravičene in nesorazmerne zahteve organov pregona. »Ti gredo lahko v svoji zagnanosti predaleč in odrejajo umike vsebine ali zahtevajo vsebino komunikacije in prometne podatke za cele stanovanjske bloke.«

Tudi po njenem mnenju je mogoče identiteto posameznika, ki je sam zavestno ni razkril, ugotavljati le z odredbo sodišča. Zgolj to namreč lahko kompetentno in nepristransko presodi, katera izmed pravic naj prevlada v konkretnem primeru. »Zaradi varovalk iz 37. člena ustave tega podatka ne bi smeli pridobivati ne odvetniki, ne inšpektorji in niti policija sama, ni pa primerno trditi, da tega podatka (sploh) ni mogoče dobiti,« pravi Mojca Prelesnik.

Vrhovno sodišče v svoji sodbi med drugim pravi, da je že ustavno sodišče presodilo, da tisto, kar oseba zavestno izpostavi javnosti, pa čeprav z domačega računalnika in iz zavetja svojega doma, ne more biti predmet varstva 37. člena ustave. Toda informacijska pooblaščenka poudarja, da sodba vrhovnega sodišča v resnici ne upošteva sodbe ustavnega sodišča. »Oseba namreč svojega IP-naslova, še manj pa svoje identitete ni razkrila javnosti. Če bi jo, potem je najbrž ne bi bilo treba ugotavljati s pridobivanjem podatkov o IP-naslovu.«

Informacijska pooblaščenka še opozarja, da spletni portali nikakor niso dolžni hraniti podatkov o uporabnikih na zalogo ali zato, ker jih bo morda nekoč nekdo od njih zahteval, na primer policija ali odvetniki oškodovancev. Lahko jih brišejo takoj, ko jih ne potrebujejo več za lastne potrebe. »Tudi določbe zakona o elektronskih komunikacijah, ki so operaterjem nalagale splošno obvezno hrambo, je ustavno sodišče že razveljavilo, sodba pa je pomembna tudi za spletne portale.«

Preseganje pooblastil

Upravljavec portala Slo-Tech in avtor zdaj že ukinjenega Supervizorja Primož Bratanič pravi, da z zanimanjem spremlja, kako organi odkrivanja in pregona kaznivih dejanj zadnje čase radi upoštevajo vsako pobudo, pa naj jo zapiše kdor koli, ki bi jim mimo sodišč omogočila dostop do podatkov. »Pri tem seveda značilno ignorirajo sodno prakso Sodišča Evropske unije. Ponovno se kaže, kako prav je imelo vrhovno sodišče v primeru Ranc, ko je med drugim povedalo, da je povsem neprimerljivo, ali v posameznikovo osebnostno sfero posega policija, za katero je zgodovinsko in tradicionalno značilno, da se rada nagiba k preseganju svojih pooblastil, ali to počne sodišče.«