Je res treba hraniti vse klice, SMS ... ?

Zakon o elektronskih komunikacijah zapoveduje hrambo podatkov za 14 mesecev. Nataša Pirc Musar: Protiustavno.

Objavljeno
05. marec 2013 21.15
Ljubljana 05.03.2013 - Nadzor nad mobilnimi telefoni.foto:Blaž Samec/DELO
Klara Škrinjar, notranja politika
Klara Škrinjar, notranja politika
Ljubljana – Urad informacijske pooblaščenke je včeraj na ustavno sodišče vložil zahtevo za presojo ustavnosti zakona o elektronskih komunikacijah. Ta namreč zapoveduje tudi hrambo podatkov o vseh naših telefonskih klicih, tekstovnih in slikovnih sporočilih za kar 14 mesecev.

Ali je tak ukrep res protiustaven, bodo odločali ustavni sodniki. Informacijska pooblaščenka Nataša Pirc Musar zahteva prednostno obravnavo in začasno zadržanje izpodbijanih določb.

Podatki v hrambi 14 mesecev

Vnos spornih določb v slovensko zakonodajo je sicer »zakrivila« evropska direktiva. Tako je med drugim določeno hranjenje podatkov o slehernem telefonskem klicu, vključno z govorno pošto, konferenčnimi ali podatkovnimi klici, preusmeritvijo klica, pošiljanjem sporočil in multimedijskimi storitvami. Prav tako se podatki hranijo pri dostopu do interneta, elektronske pošte in uporabi telefonije prek internetnega protokola. Telefonski podatki se hranijo 14 mesecev, spletni osem. Namen tovrstnega nadzora je boljša raziskanost kaznivih dejanj.

»Tisto, kar nas najbolj moti, in tudi moje kolege po Evropi, je, da policija ne zna povedati, ali jim hramba na tone, tisoče teh podatkov res olajša delo,« nam je dejala Nataša Pirc Musar in dodala: »Če se država odloči za tak ukrep, potem državljani pričakujemo, da bo opravljena analiza, ali je zaradi te enormne hrambe podatkov pregon kriminala kaj boljši. Takšnih analiz slovenska policija nima.« A ne le to. Po mnenju pooblaščenke je bila v slovensko zakonodajo direktiva napačno prenesena. Hramba podatkov naj bi bila namenjena zgolj za učinkovitejši pregon najhujših kaznivih dejanj, a slovenska zakonodaja te omejitve ni naredila. »Zato po hrambi podatkov lahko brskamo za katero koli kaznivo dejanje – kar je ena od napak,« opozarja Nataša Pirc Musar.

Vsi smo potencialni kriminalci

Pred uvedbo direktive je veljal obrnjen sistem, namreč da je bil operater dolžan hraniti vse podatke zgolj za tistega, ki je utemeljeno osumljen storitve kaznivega dejanja. »Policija je nekoga spremljala, dala operaterju zahtevo, naj beleži vse, kar ta človek počne. Potem pa smo začeli Ameriko 'plonkati' in zdaj smo kriminalci potencialno vsi, zato je treba zbirati podatke o vseh – nam bodo že enkrat prišli prav! Resne policije, ki delajo analize na tem področju, pa ugotavljajo, da takšen pristop ne prinaša povečanega pregona kriminalnih dejanj,« je dejala pooblaščenka.

Direktiva oziroma zakon velja že več let (za telefonske podatke od leta 2007, za splet pa od 2009). »Počasi je tega dovolj. Pet let smo gledali, kaj se s temi podatki dogaja, pohlep policije postaja vse večji, obenem pa ne vemo, kaj se s temi podatki sploh lahko naredi in koliko je policija uspešnejša. Policija je kot hrček. Čim več podatkov hoče imeti. Ampak pri organih represije hrčkov ne sme biti. Organi represije morajo zelo natančno vedeti, kdaj komu lahko posežejo v temeljno človekovo pravico,« je še dejala Nataša Pirc Musar.

Sicer pa Slovenija ni prva, ki je sprožila spor na ustavnem sodišču. To so pred njo storile že Nemčija, Romunija, Češka in na višjem sodišču tudi Irska. S tem se zato odpira še eno pomembno pravno vprašanje, to je prevlada evropskega prava nad nacionalnim.

Tudi Matej Kovačič, avtor več razprav s področja zasebnosti, vidi to kot problematičen ukrep. Poleg že omenjenih pomislekov poudarja še spornost z vidika varovanja človekovih pravic, konkretno pravice do zasebnosti, in na dejstvo, da so prometni podatki nezanesljivi oziroma jih je mogoče ponarediti.